Avtor Tekst in foto: Petra Nastran 11:22 dop TURIZEM

V Poljanski dolini: Ermanovec čez hrib Slajka

Slovensko sredogorje je obširno, razvejano po vseh slovenskih pokrajinah, in zadnje čase vedno raje izbiram njegove vrhove. So lahko dostopni, prijetni za hojo, kljub relativni nižini pa ponujajo razglede, zaradi katerih si rečem, da je bilo vredno priti.

Ermanovec je 1026 m visok vrh med Cerknim in Gorenjo vasjo, oziroma nad krajema Sovodenj in Trebija v Poljanski dolini. V spominu sem imela, da je njegovo pobočje širno in zanimalo me je, koliko njegovih stezic mi je še ostalo v spominu. Pa pojdimo pogledat te kraje našega pisatelja Ivana Tavčarja, ki je živel na Dvorcu Visoko, nedaleč od tod.

Že skoraj desetletje je, kar sem bila na njegovem pobočju, in letošnjo jesen sem si ga končno le uspela spraviti v svoj urnik. Izbrala sem si pot čez hrib Slajka, kar je pomenilo nekaj daljšo pot. Da se ne bom dlje vozila, kot bom hodila, si rečem.

Iz Hotavelj čez Slajko

Preko Škofje Loke grem za smer Gorenja vas in naprej do kraja Hotavlje, kjer zavijem levo pri tablah za vas Leskovica. Parkiram pri teh informacijskih tablah, možnost pa je tudi na drugi strani. Nekaj časa hodim po pločniku, potem čez potok Kopačnica zavijem levo in grem mimo cerkve Sv. Lovrenca. Okrog mene še megla, ko se vzpenjam po ozki stezici vzpenjam, grem mimo kmetije, prečim cesto, in se po dolinici prečno vzpnem proti desni, kjer dosežem greben.

V tem času sonce posuši meglo, zažarijo barve jeseni, pred mano pa se kot v sanjah razprostre širok travnik. Ob hoji do Slajke me spremljajo dih jemajoči razgledi, čistost jutra in pogled na skrbno pokošene travnike. Pred Slajko me čaka še lepo urejena kmetija in ko zagledam to lepoto, si rečem, da so ti ljudje zares kralji na svoji zemlji. Ob domu na Slajki posedim, vdihnem jesenski zrak ter kot v snu gledam proti dolini, napolnjeni z meglo.

Ermanovec – oko in duša si spočijeta

Od Doma na Slajki grem levo nad bližnjo kmetijo, skozi pas gozda, do Vranškovega griča, ki ga prečim. Nato me čaka nekaj makadama in asfalta, potem pa kmalu zavijem levo v gozd. Tu naberem pol nahrbtnika kostanjev, še kakšne pol ure hoje skozi gozd, pa me pripelje na vrh mojega cilja – na Ermanovec.

Lepo je. Razgled mi kaže bližnje vrhove, kjer izstopa Porezen, vidijo se Julijske Alpe in nešteto hribčkov, ki jim ne vem imena.

Na vrhu si lačna privoščim malico, tudi sladke hruške tepke, ki sem jih nabrala po poti. Družbo jim dela nekaj jabolk, kostanji pa čakajo, da jih skuham. Spustim se do velikega zvona, ki so ga postavili domačini, kjer pozvonim in želje spustim v nebo. Do izhodišča se vrnem po cesti skozi Staro Oselico.

Tako blizu, pa tako čudovito in nepozabno. Še pridem sem, si rečem. Danes so me očarali prostrani travniki, pisane oktobrske barve, bogata narava ter srčni ljudje.

(Visited 233 times, 1 visits today)
Close