Rehabilitacija ni ravna premica

31 avgusta, 2020
Andreja Šalamun

»Rehabilitacija ni premica od slabega k dobremu stanju, temveč je bolj čudna krivulja, ki pada in raste,« opozarja Aleksander Valant, diplomirani fizioterapevt, specialist za zdravljenje s sinusoidnimi moduliranimi tokovi (SMT) v družbi Meridian Fit. Tako so izboljšanja in poslabšanja stanja med rehabilitacijo pričakovana.

 

Medicinska rehabilitacija je prizadevanje za dosego takšne stopnje zdravja, kakršna je bila pred boleznijo ali poškodbo, oziroma vsaj približanje taki stopnji, pojasni Aljoša Vražič, vodja fizioterapije v družbi Terme Čatež, enota zdravstvo. Doda, da medicinska rehabilitacija obsega prvo fazo procesa rehabilitacije in se izvaja v zdravstvenih ustanovah (zdravilišča, inštituti …) od začetka bolezni ali poškodbe do maksimalnega funkcionalnega izboljšanja. »Medicinska rehabilitacija je kompleksen proces, kjer uspeh zagotavlja samo timsko delo, obsega pa zdravljenje in razvijanje vseh preostalih fizičnih sposobnosti,« pove Vražič. Člani rehabilitacijskega tima so navadno poleg bolnika še zdravnik, medicinska sestra, prehranski svetovalec oziroma nutricionist, fizioterapevt, delovni terapevt, psiholog, maser, lahko tudi športni pedagog ali trener, odvisno od področja oziroma tipa rehabilitacije.

 

Upoštevajo starost, spol, diagnozo, pa tudi motiviranost pacienta

Včasih je rehabilitacija izjemno naporna in dolgotrajna. Od česa vse je odvisen njen potek? »Potek medicinske rehabilitacije je odvisen od različnih dejavnikov, kot so starost pacienta, spol, primarna diagnoza, psihofizično stanje pacienta, motiviranost, podpora svojcev, timsko delo s pacientom, individualna obravnava ter določitev kratkotrajnih in dolgotrajnih ciljev posameznika. Izredno pomembni so psihološki dejavniki in podpora vseh vključenih strokovnjakov in svojcev v procesu rehabilitacije,« odgovarja Vražič.

»Za začetek je potek rehabilitacije odvisen od tipa poškodbe ali obširnosti operacije,« pa pravi Aleksander Valant. Pri poškodbi je najprej odvisno, katero tkivo je bilo poškodovano in kako – rehabilitacija po raztrganini mišice na primer traja od tri do šest mesecev, ob vnetju tetive od pet do osem tednov, po zlomu kosti od dva do tri mesece, pove sogovornik. Po operacijah pa je rehabilitacija odvisna od tipa operacije oziroma njene invazivnosti ter tega, katero tkivo je bilo poškodovano in popravljeno ter tako.

Trajanje rehabilitacije je odvisno od ciljev, pa tudi od starosti in aktivnosti. »Če je cilj vrnitev v polprofesionalni šport, rehabilitacija traja dlje, kot pa če bi bil (ob isti poškodbi) cilj vrnitev v normalno povprečno življenje brez bolečin,« pojasni Valant. Doda, da je rehabilitacija hitrejša pri mlajših in aktivnejših ljudeh, kar pa ne pomeni, da se starejši in manj aktivni ne morejo rehabilitirati v doglednem času. »Čas oziroma trajanje rehabilitacije je zagotovo odvisno tudi od doslednega upoštevanja navodil rehabilitacijskega tima, saj se odstopanja od najučinkovitejših protokolov večinoma kažejo kot poslabšanje stanja ali pa zahtevajo dolgotrajnejšo rehabilitacijo,« poudari Valant.

»Stroka je tukaj, da pacientu pomaga, to sta naše poslanstvo in naš poklic, za to smo se šolali. Navodila, ki jih dajemo, so namenjena temu, da pacient čim prej in čim lažje okreva, čeprav se včasih zdijo čudna, nelogična in mogoče celo sadistična,« pravi Aleksander Valant, diplomirani fizioterapevt, specialist za zdravljenje s sinusoidnimi moduliranimi tokovi (SMT) v družbi Meridian Fit.

Bolečina odvisna tudi od psiholoških dejavnikov

»Glede napornosti rehabilitacije pa je v prvi vrsti vse odvisno od tipa in intenzivnosti bolečine, ki jo pacient izkuša,« poudari. Bolečina namreč ni odvisna samo od biološkega tipa poškodbe oziroma operacije, ampak tudi od psiholoških in socialnih dejavnikov, ki pa lahko pomembno izboljšajo ali poslabšajo osnovno biološko stanje, pojasni. Doda, da je doživljanje dolgotrajne bolečine psihično naporno in utrujajoče, kar vodi v bolečinski krog, ki morebiti osnovno bolečino poveča. »Sama napornost oziroma intenziteta vaj naj ne bi bila pretežka oziroma prenaporna, prav tako ne metode obravnave v rehabilitaciji, tako da to naj ne bi pomembno vplivalo na napornost rehabilitacije,« pravi Valant.

 

Od ortopedskih težav do nege

Večina pacientov, ki obiščejo njegovo ordinacijo, ima ortopedske težave, saj je to specifika njegove specializacije. Najpogostejše težave, s katerimi se srečuje, so kalcinacije v rami in dodana ukleščitev mišice rotatorne manšete, lumboischialgije oziroma po domače išiasi (ukleščitve živca n. ischiadicus, ki povzročajo bolečino od ledvene hrbtenice pa v najhujših primerih vse do prstov na nogi), razna pooperativna stanja, cervikobrahialgije oziroma bolečine od vratu do rame (mogoče celo roke) in teniški/golfski komolci.

V zdravilišču Terme Čatež delujejo na primarni in sekundarni ravni rehabilitacije bolnikov po različnih boleznih ali poškodbah. »Primarni nivo so pacienti, ki prihajajo na ambulantno fizioterapijo, prek delovnega naloga. Sekundarni nivo pa so pacienti, napoteni na zdraviliško zdravljenje po različnih standardih oziroma tipih bolezni, določenih po ZZZS. Pri nas obravnavamo paciente tip 1, 2 (revmatske in izven revmatske bolezni), tip 3 (poškodbe lokomotornega sistema s funkcijsko prizadetostjo), tip 4 (nevrološke bolezni), tip 6 (ginekološke bolezni),« našteje Vražič. Opravljajo tudi samoplačniške storitve, predvsem rehabilitacijo športnikov ter specialno obravnavo pacientov z bolečinami v hrbtenici na specifičnih napravah. »Prevladujejo pacienti s kroničnimi bolečinami v hrbtenici (križ, vrat), s poškodbami in stanji po operacijah sprednjih križnih vezi, nevrološki bolniki in starostniki oziroma negovalni bolniki,« pravi Vražič.

 

Ocenijo stanje in določijo cilje rehabilitacije

Kako navadno poteka rehabilitacija? »Če uradna diagnoza še ni postavljena, najprej izvedemo diagnostični pregled, da ugotovimo, kaj točno in zakaj boli,« odgovarja Valant. Ob nejasnostih ali ugotovljenih patologijah, za katere nimajo fizioterapevtskih rešitev, pacienta pošljejo na dodatne preiskave ali k drugemu specialistu. Po postavljeni diagnozi ocenijo stanje in določijo cilje rehabilitacije (ti naj bi bili realni in dosegljivi, kar pacientu tudi razložijo). Po navadi nadaljujejo z raznimi manualnimi tehnikami, kjer poskušajo doseči večji obseg giba ali zmanjšanje bolečine. »Če je bolečina huda, uporabimo tudi modalitete elektroterapije,« pojasni.

Poudari, da pacient v primeru jasne diagnoze že takoj prejme individualizirane vaje, ki naj bi jih redno izvajal doma. Število obiskov na teden je odvisno od patologije same ter od celotnega stanja. »Večinoma prvemu obisku in testni terapiji kmalu sledi naslednja, v večini primerov hitro preidemo na terapije enkrat na teden, ko stanje to omogoča, pa na dva ali celo tri tedne. Cilj takšnega protokola je zagotavljanje maksimalnega učinka glede na denarni vložek,« pove Valant. Doda, da v začetnih fazah rehabilitacije pacienti potrebujejo več spodbude, več njihove ročne pomoči, več dodatnih terapevtskih modalitet (masaže, elektroterapija, vadba pod nadzorom), pozneje, ko jih naučijo sanacije stanja, pa se zanašajo na to, da bodo predpisane vaje izvajali dosledno in pravilno ter se tako dokončno rešili sami.

Bolečina ni odvisna le od biološkega tipa poškodbe oziroma operacije, ampak tudi od psiholoških in socialnih dejavnikov, ki lahko pomembno izboljšajo ali poslabšajo osnovno biološko stanje. Doživljanje dolgotrajne bolečine je psihično naporno in utrujajoče, kar vodi v bolečinski krog, ki lahko osnovno bolečino poveča.

 

Ves čas spremljajo napredek in stanje pacienta

V Termah Čatež rehabilitacija običajno poteka po zasnovani klinični poti zdravilišča. »Ta se začne pri sprejemu pacienta v ambulanti, kjer ga pregleda zdraviliška zdravnica, specialistka fiziatrije ter zdravnica družinske medicine,« pojasni Vražič. Zdravnica se seznani s pacientovo dokumentacijo, pridobi potrebne informacije, določi resnost posameznega problema, ustrezne rehabilitacijske cilje in terapije. Pri tem se lahko posvetuje z drugimi člani tima. Nato pacientu pojasnijo potek rehabilitacije, terapij, postopkov in ga napotijo k ustreznemu strokovnjaku.

»Če se osredotočimo na zdraviliško zdravljenje, se znotraj rehabilitacije ves čas spremljata pacientov napredek ter njegovo stanje. Pacient ima tudi vmesni pregled pri zdraviliški zdravnici ter možnost obiska v ambulanti, če meni, da potrebuje nasvet ali pomoč osebja,« pove Vražič. Doda, da je v sklopu medicinske rehabilitacije vsak pacient deležen postopkov fizioterapije, delovne terapije in masaž. »Največkrat ima vsak pacient vsaj dva postopka kinezioterapije (poudarek na gibanju, povečanju obsegov gibov …), dva postopka elektroterapije, mehanoterapije (protibolečinska elektroterapija, terapevtski laser, UZ, magnetoterapija …), postopek masaže, hidroterapije (vodne kopeli, individualne ali skupinske vaje v bazenu), po potrebi dobi tudi ročno ali mehansko limfno drenažo in podobno,« našteje sogovornik. Doda, da v njihovem zdravilišču učijo hoditi težje poškodovane paciente oziroma paciente, ki potrebujejo učenje pravilnega vzorca hoje, učenje pravilne hoje z različnimi pripomočki za hojo, kot so bergle, palica ali hodulja brez koles.

 

Pomembni so tudi drobni pripomočki

Vražič pove, da pri svojem delu uporablja tudi medicinske pripomočke, kot so invalidski vozički, deske za pomoč pri presedanju težjih bolnikov, držala na hodnikih, v kopalnicah, sobah, terapevtskih prostorih za težje gibljive ali gibalno ovirane paciente. »Na področju delovne terapije predstavimo pacientu tudi drobne pripomočke za samostojno izvedbo aktivnosti, kot so pripomoček za obuvanje, odebeljeni pripomočki za hranjenje, pripomočki za zapenjanje gumbov in podobno,« pravi Vražič.

»Za lajšanje rehabilitacije obstaja le omejeno število stvari, ki dejansko pomagajo,« meni Valant. »Takšni so hladilno-grelni obkladki, tako imenovani termopak, protibolečinske kreme, v določenih primerih opornica, ki jo je smiselno uporabiti le na začetku rehabilitacije, sicer postane ‘potuha’ in dolgoročno škoduje biomehaniki,« našteje sogovornik. Kot del rehabilitacije pa uporabljajo različne uteži, elastike, povoje, razne elastične in rigidne trakove za oporo, v določenih primerih tudi posebne kreme, na primer za odpravljanje brazgotin. »Edini dejansko uporaben pripomoček izključno medicinske narave pa je verjetno TENS ali FES. Oba sta del elektroterapije, eden za zmanjšanje bolečine, drugi pa za stimulacijo hitrejše rasti mišic,« je povedal Valant.

 

 

Cilj je doseči največji možen napredek

Vražič poudari, da je pri rehabilitaciji v zdravilišču pomembno, da pacient doseže maksimalno funkcionalno neodvisnost in dobro psihofizično stanje. »Na podlagi kratkoročnih in dolgoročnih ciljev vsak strokovnjak znotraj medicinskega oziroma strokovnega tima želi doseči največji možni napredek pri vsakem pacientu. To zajema tudi intenzivno edukacijo pacienta za izvedbo naučenega v domačem okolju. Ob ustrezni motivaciji pacienta ter podpori svojcev in strokovnega tima je odličen rezultat rehabilitacije lahko hitro dosežen,« je prepričan Vražič.

Tudi Valant poudarja, da je med rehabilitacijo najpomembnejše upoštevati navodila rehabilitacijskega tima. »Stroka je tukaj, da pacientu pomaga, to sta naše poslanstvo in naš poklic, za to smo se šolali in tukaj smo, da pacientom pomagamo in jih vrnemo v normalno življenje. Navodila, ki jih dajemo, so namenjena temu, da pacient čim prej in čim lažje okreva, čeprav se včasih zdijo čudna, nelogična in mogoče celo sadistična,« pojasni sogovornik. Prepričan je, da si pacient med rehabilitacijo zelo težko pomaga sam. »Telo mu govori nekaj, mogoče celo močno boli ali pa je del rehabilitacije težak. Vendar pa na žalost rehabilitacija po poškodbi ni nekaj, kar gre mimo kar tako malo po svoje,« opozarja. Pacientom svetuje trud, voljo in upoštevanje navodil. »Odsvetujem pa napake, kot je: to sem prebral na internetu in se mi zdi super,« izpostavi Valant. Poudari, da so napotki medicinskega delavca zagotovo bolje preverjeni kot nekaj, kar je nekdo napisal na forumu. Samopomoč je že vključena v napotke med rehabilitacijo, vendar pa je večinoma le v obliki vaj in ne nekih dodatnih ‘žavb’ ali tretmajev, še doda Valant.

 

Padci in vzponi so pričakovani

»Rehabilitacija ni premica od slabega k dobremu stanju, temveč je bolj čudna krivulja, ki pada in raste. Med uspešno rehabilitacijo imamo več padcev te krivulje, poslabšanj stanja, ki pa ni nikoli tako slabo kot na začetku. To je povsem normalno, saj se tkiva ne celijo enako hitro, težave niso enodimenzionalne. Prihaja do postopnega dodajanja uporabe poškodovanega dela telesa,« pravi Valant. Doda, da je rehabilitacija končana, ko so doseženi cilji. »Govorim o realnih ciljih, saj imajo pacienti kdaj preveč optimistično predstavo o tem, česa je telo sploh zmožno. Kar pa še ne pomeni, da nas ne morejo presenetiti in pozneje doseči veliko več. Lep primer tega je pacient, ki ga je prizadela kap. Rehabilitacijo smo končali, ko je bil sposoben opravljati vse dnevne aktivnosti, njegova želja pa je bil samostojen tek. Realni cilj smo dosegli, vendar pa je pacient v naslednjih treh letih tako pridno gradil svoje fizične sposobnosti, da se je prišel pokazat, preden je šel na 10-kilometrsko traso ljubljanskega maratona,« še pove Valant.

 

Masaža naj bo prilagojena vrsti poškodbe ali bolezni

Za učinkovito okrevanje po bolezni ali poškodbi je izjemnega pomena tudi ustrezna masaža. Ta blagodejno vpliva na celotno telo, saj izboljša prekrvitev tkiv, lajša bolečine v mišicah, v vezivnem tkivu in sklepih, pove Tina Pavlovčič, maserka in lastnica družbe Eterra. »Izboljša se delovanje krvnega in limfnega obtoka, s tem pa se pospeši regeneracija po poškodbah. Seveda pa mora biti masaža usmerjena glede na vrsto poškodbe,« opozori.

Kakšne vrste masaž so torej priporočljive med rehabilitacijo po poškodbah, med okrevanjem po boleznih? Zelo težko je govoriti na splošno, saj je vrsta masaže odvisna predvsem od tipa poškodbe in bolezni. »V primeru lažjih poškodb, recimo zvina, kjer pride do otekline, se na primer izvaja limfna drenaža, da oteklina in bolečina hitreje mineta. Lahko se izvaja tudi kriomasaža, torej masaža z ledom, ki se nadaljuje z manualno terapijo, kjer z različnimi nabori tehnik in vaj okrepimo vezivno tkivo in vrnemo gibljivost v samem sklepu,« pojasni Pavlovčičeva. Po možganski kapi je na primer zelo pomembno, da se rehabilitacija začne čim prej, z njo pa tudi usmerjena masaža, ki je odvisna tudi od tega, kateri del možganov je prizadet in kako močno. »Po možganski kapi je poleg drugih težav pogosto zmanjšan mišični tonus (hipotonija), saj mišice postanejo šibke in okorne, s tem pa je seveda oteženo tudi bolnikovo gibanje,« opozori sogovornica in doda, da je za lajšanje tovrstnih težav poleg raznih vaj in razgibavanja potrebna tudi masaža okorelih mišic, saj s tem lajšamo bolnikovo bolečino in pospešimo regeneracijo.

Včasih masažo tudi odsvetujejo

»Načeloma je masaža primerna za vse ljudi vseh starostnih skupin, seveda pa se prilagodi potrebam posameznika,« pravi Tina Pavlovčič. »Tako bomo na primer osebam, ki so bolj športno aktivne, izvajali športno masažo, masažo globokih tkiv ali terapevtsko masažo z dodatkom trigger point terapije, starejšim osebam pa večinoma klasično masažo,« pojasni. Opozori pa, da vseeno v določenih primerih masažo odsvetuje – na primer pri svežih poškodbah (ranah), infekcijskih stanjih, povišani telesni temperaturi, kožnih obolenjih, krčnih žilah, pri novotvorbnih malignih tumorjih, posebna previdnost pa je nujna tudi v nosečnosti, in sicer zlasti v prvem in zadnjem trimesečju.

(Visited 213 times, 2 visits today)