Avtor Andrej Vilčnik, glasbenik 6:39 pop OKOLJE

Kolumna: Zadolženi smo naravi, obresti pa so vse bolj neizprosne

Naravni viri. Ko pogledam skozi okno klimatiziranega stanovanja na senčni strani Pohorja, nimam posebnega občutka, da jih dejansko primanjkuje.

Kaj šele, da jih primanjkuje tako grozovito, da je letošnji dan ekološkega dolga ponovno nastopil prej v koledarskem letu – 28. julija. Dan, po katerem presežemo količino naravnih virov, ki jih je Zemlja sposobna zagotoviti oz. obnoviti v letu dni.

Ob tem je 28. julij svetovno povprečje. V t.i. razvitih državah zahoda ta dan nastopi veliko prej. V Sloveniji npr. smo ga obeležili že 18. aprila, kar pomeni, da bomo v letošnjem letu 8 mesecev preživeli “na kredit”. Zadolženi naravi. Neizogibne spremljevalke kredita – obresti – pa so vse bolj neizprosne …

Mi smo tukaj, narava pa je tam nekje zunaj?

Na tej točki bi se ustavil pri konceptu zadolženosti naravi. Nekaj v tej formulaciji me moti. Prav, zadolženi smo naravi – a kot del narave smo zadolženi predvsem sami sebi. Iritira me, ko slišim “Obvarujmo naravo” in “Rešimo planet”. Kako pokroviteljsko! Pogovarjamo se, kakor da smo na nek način ločeni od teh pojmov. Mi smo tukaj, v mestu ali na vasi, narava pa je nekje tam zunaj. V gozdovih, ob rekah in gorah. Nekje tam daleč, kjer ni ljudi ali pa jih je precej manj.

Ali ob stavku “Gremo na morje!” sploh še kdo poveže morje z naravo? Ali si ga predstavljamo le še kot glorificirano kopališče in igrišče? Morda je »morje = narava« nekje na samotnem otoku, kjer se moraš do vode prebiti skozi goščavo, stopati po ostrih skalah in nato v vodi “po jajcih” slalomirati med morskimi ježi. Ali ob tem pomislimo že na divjino? Je to nekaj ločenega?

Tako (iz)ločevalno pojmovanje, češ “mi in narava” je veliko bolj nevarno in nesmiselno, kot se morda zdi na prvi pogled. Skoraj 500 let po Koperniku nam je sicer jasno, da Zemlja ni središče vesolja, a ljudje se še vedno obnašamo, kakor da smo središče življenja na Zemlji. Nismo. Smo le vrsta, kot vsaka druga. Kljub izrednim sposobnostim spreminjanja habitata, smo na koncu koncev enako ranljivi kot vse ostalo življenje na Zemlji (ob resnem zapletu celo veliko bolj).

Vire si delimo vsi na planetu

Na vrhu seznama si gole osnove za preživetje delimo z veliko večino življenja na Zemlji. Zelo poenostavljeno rečeno so to voda, energija in zrak. Potem pa dolgo, dolgo nič. In kar nekako ne morem verjeti, da sem dočakal čase, ko so te osnove pod resnim vprašajem.

Zrak v Sloveniji je sicer čist, a vprašajte ljudi iz kitajskih in indijskih velemest, kaj si mislijo o zraku. Po večmesečni suši se težave z vodo vztrajno širijo po vsej Sloveniji. Na Primorskem koncu so razmere že dlje časa kritične. Redukcij, kot so jih na tamkajšnjem območju uvedli, ni bilo videti že 35 let. Nato skočiš preko meje v Italijo in opaziš (ali pa ne) reko Pad. Mogočna reka, ki že tisočletja bogati in napaja Padsko nižino je dandanes mestoma degradirana skoraj do naziva potok.

Ne gre za “mi in narava”, temveč “mi smo narava”. Narava je vse in vse v njej je prepleteno in povezano. Mi ne bomo tisti, ki bomo rešili planet ali obvarovali naravo. Zemlja ima svojo orbito v vesolju neprekinjeno že 4,5 milijarde let. Resnično marsikaj je že dala skozi in še kar je tu. Moderni ljudje? Par 100 tisoč let? To je veliko, a veliko manj, kot recimo… riž!

Upam, da sami sebe nehamo jemati tako prekleto resno in se povzdigovati na nek neupravičen piedestal življenja. Ne gre več za “rešimo naravo”. Zdaj gre za “rešimo sami sebe”. Narava bo storila enako. Če ne bomo pazljivi… se bo rešila – nas.

(Visited 198 times, 198 visits today)
Close