Slovenija je dežela gozdov. Po deležu poraslosti tretja v EU, takoj za Švedsko in Finsko. Razumljivo in razumno bi bilo, da bi s tako izjemno naravno danostjo in s tako vsestransko ter pomembno surovino znali ravnati karseda gospodarno in učinkovito.

Razumljivo in razumno – nekje drugod morda – pri nas pa kvečjemu utopično in naivno. Lesna industrija bi po zdravi pameti morala biti eden od paradnih konjev naše pravljično gozdnate države. Prepričan sem, da obstaja boljši način gospodarjenja, kakor da les izvažamo severnim sosedam in od njih nato dražje odkupujemo in uvažamo končne izdelke iz lastnega lesa. Komaj ko zapišem ali izrečem na glas, se šele dodobra zavem, kako absurdno se to sliši.

Ampak, ok. Recimo, da nam industrija pač ne gre od rok. Smo pa vsaj »zeleni«, »ekološki« in »trajnostno« naravnani, mar ne? Tako pravimo tujcem, tako se predstavljamo turistom in tako vse prepogosto prigovarjamo tudi samim sebi. Na prvi pogled se tako tudi zdi. Dokler ne začneš gozdov malo bolje opazovati.

Gozd, ki ga obdaja Krajinski park Rački ribniki

Tako se mi je nedolgo nazaj zgodilo, da sem se sprehajal po gozdu, ki obdaja Krajinski park Rački ribniki. Zaradi izjemne naravne dediščine je območje od leta 1992 zavarovano kot krajinski park. S 484 hektarji je eden večjih tovrstnih nižinskih parkov v državi.

Ribniki, močvirni travniki, najrazličnejša mokrišča ter obdajajoči gozd nudijo dom in zavetje številnim redkim in ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam. Tako je tukaj bilo opaženih že preko 200 vrst ptic, od katerih jih okrog tretjina v parku tudi gnezdi. Prav tako je na območju bilo naštetih 49 vrst kačjih pastirjev, kar predstavlja dobri dve tretjini vseh domačih vrst. Podobno je z dvoživkami, saj se tukaj nahaja kar 60 % vseh slovenskih vrst. Na prvi pogled bi torej lahko mirno trdili, da je vse v najlepšem redu, saj je območje nedvomno izrednega naravnega pomena in temu primerno tudi zavarovano.

Ob malo bolj podrobnem pogledu pa se med sprehodom kmalu zavemo, da je skoraj vsako tretje drevo označeno za posek. Kako? Predvsem pa … zakaj?

Žledolom, neprimerna sanacija, nato pa lubadar …

Srečam lastnika enega od gozdov, ki pove, da se je na območju – v letih po žledolomu iz 2014 – izredno razbohotil lubadar. Posledic žledoloma se namreč nikoli ni primerno saniralo in tako se je sčasoma ustvarilo okolje, ki je omogočilo razcvet temu rablju (poleg nas samih, seveda) slovenskih gozdov.

Ampak kako je to možno? Saj je območje kot krajinski park zavarovano… Odvrne mi, da to sicer drži, a zgolj za ribnike, ki so v državni lasti, ne pa tudi za gozdove, ki so v zasebni. Ampak nad njimi vseeno bdi državna institucija, ki bi morala z lastniki uskladiti sanacijo? Da, tako nekako. Ali pa tudi ne … Ali pa preprosto prepočasi. Nezainteresirano ali/in neučinkovito. Morda celo z 8-letno zamudo. Tako je območje »zavarovanega« krajinskega parka obsojeno na izgubo slabe tretjine dreves, ki ga obdajajo, in nudijo zavetišče, gnezdišče in življenjski prostor zgoraj omenjenim (nekaterim prav tako ogroženim in »zavarovanim«) živalskim in rastlinskim vrstam.

Nato pa še sušna in vroča poletja

Poletja pa so medtem iz leta v leto vse bolj sušna in vroča, kar je poleg neprimerne ali celo neobstoječe sanacije (morda zaradi pomanjkljive usklajenosti zasebnih lastnikov in nadzornih institucij) eden izmed glavnih razlogov za povečevanje števila podlubnikov.

Še posebej izpostavljena je smreka, ki ima v naših gozdovih 32 % delež in je tako najbolj številčna drevesna vrsta pri nas. Po vročini in suši tudi leto 2022 ni zaostajalo in tako je bilo od januarja do druge polovice septembra letošnjega leta zaradi podlubnikov za posek izbranih za 560.000 kubičnih metrov dreves (povzeto po viru ZGS).

Končni obseg škode bo znan šele po koncu zime in samo predstavljamo si lahko, kako eksponentno bo škoda narasla, če bomo dopustili, da se sanacija in gospodarjenje nadaljuje kot doslej.

Gozdove bomo ne samo slabo prodali ali pustili stagnirati kot doslej. Uničili jih bomo in zapravili. Trajno(stno).

(Visited 190 times, 1 visits today)
Close