Kljub temu pa so v slovenskih šolah še vedno večinoma v uporabi predvsem tradicionalne, bolj ali manj frontalne učne metode – torej predavanja.
Kot pravi doc. dr. Melita Lemut Bajec s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, različni načini poučevanja v šolstvu niso dodobra izkoriščeni, kar je škoda, saj ima njihovo kombiniranje veliko prednosti za celostni razvoj mladih.
Pogosto se zatakne v praksi
Po besedah sogovornice so številne raznolike učne prakse že našle svoj prostor tudi v slovenskem šolskem sistemu. Na to zagotovo vpliva tudi dejstvo, da smo umeščeni v evropski prostor, ki sledi skupni viziji, temelječi na želji po sodelovanju in vključevanju vseh njegovih deležnikov.
Če na raziskovalnem področju dobro sledimo najnovejšim spoznanjem, pa se pogosto zatakne v praksi. Učitelji, še posebej na srednjih šolah, so namreč preobremenjeni s količino snovi in z maturitetnimi zahtevami, zato do novosti ostajajo skeptični.
»Poleg tega so novi pristopi pogosto zamudni, vsaj v začetnih fazah, ko jih učitelji še preizkušajo. Prisoten je strah, da z njimi ne bodo dosegali ciljev mature in se zato raje držijo starih, mnogokrat prežvečenih pristopov, metod in aktivnosti,«
pojasnjuje dr. Lemut Bajec.
Kombiniranje različnih učnih pristopov
Nekateri predmeti že sami po sebi spodbujajo kombiniranje različnih učnih stilov. Eden od osnovnošolskih predmetov, ki že v osnovi uspešno kombinira različne učne stile, je gospodinjstvo. Namen tega predmeta je učence naučiti samostojnosti pri skrbi zase, pa tudi komunikacije in sodelovanja ter enakopravne delitve dela med člani gospodinjstva. Naravnan je torej na vsakdanje življenje, ki je preplet najraznovrstnejših situacij. Zato je tudi učenje, ki smiselno kombinira različne metode in oblike dela, najbolj učinkovito.
»S kombinacijo različnih učnih aktivnosti namreč učence spodbudimo k zaznavanju težav, iskanju rešitev, osmišljanju novega znanja in motiviranju za apliciranje novega znanja v vsakdanje življenje. Lahko bi rekli, da kombiniranje različnih učnih pristopov omogoča doseganje sinergičnih učinkov v procesu učenja in s tem pozitivno vpliva na razvoj učenca,« pojasni doc. dr. Francka Lovšin Kozina s Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Vključevanje umetnosti v pedagoški proces
Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani razvijajo tudi pristope, ki v pedagoški proces uvajajo poučevanje s pomočjo umetniške izkušnje – najsi bo to plesna, gibalna ali lutkovno-gledališka umetnost.
Kot poudarjata doc. dr. Vesna Geršak in doc. dr. Helena Korošec, integracija umetnosti za učenca zagotavlja raznotere načine, da osmisli učno vsebino. Omogoča gradnjo razumevanja ter prikaz razumevanja in doživljanja skozi umetniške jezike.
Umetniške prakse v svoj program vključuje vse več slovenskih vrtcev in šol, in sicer v okviru različnih projektov. Njihovi rezultati kažejo, da umetniške dejavnosti ključno vplivajo na sproščenost in boljše počutje v razredu. Krepijo tudi ustvarjalnost, razumevanje in pomnjenje obravnavanih vsebin.
Učenci so inovativnim pristopom k učenju običajno izjemno naklonjeni, kar vpliva tudi na njihovo motivacijo.
Pasivni ali zadržani učenci pa so z vključevanjem različnih umetnosti v medpredmetno povezovanje praviloma aktivnejši in uspešnejši.
»Model učenja in poučevanja z umetniško izkušnjo je pokazal številne koristi tako za učitelje kot za učence in dijake.
Zagotovo pa bi bilo nujno, da tudi plesni, lutkovni in drugi gledališki pristopi najdejo samostojno mesto v predmetnikih in učnih načrtih, saj sicer pogosto (p)ostanejo spregledani,« še dodajata strokovnjakinji.
