10:24 dop AKTUALNO

Kako se hkrati spopasti s prehransko draginjo in podnebno krizo?

Podnebne spremembe so letos zopet pokazale svojo moč, kar se je v Sloveniji močno odrazilo tudi na področju kmetijstva, ki je kot gospodarska dejavnost najbolj izpostavljeno njihovim vplivom.

»Nujno je že danes sprejeti trajnostne ukrepe za zagotovitev oskrbe s kakovostno in varno hrano po dostopnih cenah za vse, ki ima hkrati najmanjši možen vpliv na podnebje in okolje,« je bilo sporočilo okrogle mize Podnebna kriza in prehranska draginja – kako rešiti dve muhi na en mah?, ki je v organizaciji Umanotere potekala v Hiši EU v Ljubljani.

Hrana, ki okolju in zdravju koristi, je dražja

Razprava je pokazala, da je oskrba s hrano zelo občutljivo družbeno področje, kjer akutne krize boleče razgalijo sistemske pomanjkljivosti. Dr. Janez Potočnik, eden od vodij Mednarodnega panela za vire (UNEP IRS) je pri tem izpostavil: »Do akutnih kriz prihaja, ker ne rešujemo kroničnih kriz, ki se nam nalagajo in so v veliki meri povezane z okoljskimi problemi.«

Oskrba s hrano namreč ni zgolj žrtev sprememb v okolju, ampak je tudi velik vir emisij toplogrednih plinov in porabnik naravnih virov. Njena netrajnostnost se kaže na »številnih področjih, od deleža živinoreje, ki je s trajnostnega vidika prevelik, do dejstva, da je hrana, ki je pridelana okolju in zdravju škodljivo, cenejša od tiste, ki okolju in zdravju koristi.«

Pri tem pa »rešitve ne moremo pričakovati od potrošnikov, ki jih cenovni signali ne spodbujajo k trajnostnemu ravnanju.« Zato mora trajnostna pot, ki je edina smiselna, vključevati okoljsko in socialno komponento in mora biti skladna z dolgoročnimi sistemskimi reformnimi cilji, kot je še poudaril dr. Potočnik.

Vpliv podnebnih sprememb na hrano v Sloveniji

Dr. Andreja Sušnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje, je opozorila na neposredne (spremembe v vegetacijskem ciklu rastlin, kaskadni ekstremni vremenski dogodki, spremembe v oskrbi z vodo …) in posredne vplive (pojav novih škodljivcev in invazivnih vrst), ki se kažejo v izpadu pridelka ter velikih gospodarskih škodah (v obdobju 2013-2021 več kot 670 mio EUR), ki ogrožajo obstoj kmetijskih gospodarstev.

Ob neuspešnem blaženju podnebnih sprememb na globalni ravni se bodo po projekcijah Agencije RS za okolje pogoji za pridelavo hrane v Sloveniji še zaostrili. »Slovenija ni pripravljena na te nove razmere, vendar pa pokrivanje škod s strani države ni trajnostni način, da rešimo kmetijsko pridelavo v Sloveniji.«

Ekološko kmetovanje je ukrep blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe

Da so s podnebnimi spremembami povezani ekstremni vremenski dogodki, kot so suše, ujme in pozebe, eden največjih izzivov za kmetovanje, je z izkušnjami iz prakse potrdil dr. Matjaž Turinek, ki na družinski kmetiji Zlate misli v Jareninskem Dolu že več let prideluje hrano na ekološki in biodinamični način.

Ekološko kmetovanje je ukrep blaženja podnebnih sprememb in s povečevanjem rodovitnosti tal hkrati tudi ukrep prilagajanja nanje. Dodatno »tveganja zmanjšujemo s pestrostjo naše kmetijske pridelave, brez katere kmetija ne bi preživela,« je izpostavil dr. Turinek. Z odločitvijo za ekološko kmetijstvo je njihova kmetija v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom postala tudi manj ranljiva na cenovne pretrese na trgu kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in gnojil ter fosilnih goriv, ter »dolgoročno bolj stabilna in neodvisna pri pridelavi kakovostne hrane.«

Slovenija zaradi nizke samopreskrbe s hrano še posebej občuti podražitve

Čeprav pretresi na svetovnih trgih v zadnjih mesecih na ekološke pridelovalce niso vplivali v veliki meri, so podražitve hrane jasno vidne na naših policah. Slovenija je namreč zaradi nizke stopnje suverenosti pri preskrbi s hrano na zunanje pretrese še posebej občutljiva.

Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je ob tem najprej poudaril, da »govorimo o kompleksnem sistemu, ki poleg kmetijstva vsebuje tudi predelovalno industrijo in prodajno-potrošniške komponente.« V tem sistemu cene hrane ne odražajo dejanskih stroškov njihove pridelave, kar je očitno tudi pri nizki ceni mesa, ki ne odraža visokih družbenih (npr. zdravstvenih) in okoljskih stroškov. Na področju kmetijstva se je dr. Kuhar zavzel za »pametno, z znanjem podprto intenzifikacijo proizvodnje, ki bi vodila v zmanjšanje okoljskega odtisa pridelave hrane.« Na izražen dvom dr. Kuharja glede zmožnosti ekološkega kmetijstva na področju celovite oskrbe s hrano se je odzval dr. Turinek s stališčem, da »če bi zmanjšali proizvodnjo krme za živino, bi tudi z ekološkim kmetijstvom lahko prehranili ljudi.«

Slovenija ima velik primanjkljaj pridelave sadja in zelenjave

Sektorju kmetijstva v Sloveniji lahko pripišemo dobrih 10 % nacionalnih emisij toplogrednih plinov, pri čemer je največji vir emisij živinoreja. Senka Šifkovič iz Umanotere je poudarila, da »v preteklem obdobju kmetijska politika potreb po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ni obravnavala kot posebno pereč problem, kar nakazuje na njeno neambicioznost.«

Trenutna struktura kmetijske proizvodnje, ki je odraz pretekle kmetijske politike, prav tako ni usklajena s prehranskimi potrebami prebivalcev Slovenije, saj je pretirano usmerjena v pridelavo mesa in mleka, medtem ko imamo velik primanjkljaj sadja in zelenjave.

Premalo se pogovarjamo o zavrženi hrani

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin je spomnila na to, da je poleg proizvodnje hrane tudi trenutna struktura potrošnje hrane v Sloveniji okoljsko in podnebno netrajnostna ter škodljiva zdravju, pri čemer izstopa velika potrošnja mesa. Poudarila je tudi, da se ob snovanju ukrepov za blaženje prehranske draginje »premalo pogovarjamo o zavrženi hrani.«  Da bi povečali konkurenčnost hranilno ustreznih živil na trgu, si Zveza potrošnikov Slovenije prizadeva že dlje časa za »višjo obdavčitev sladkorja, mesnih izdelkov in rdečega mesa ter nižje davke za nepredelana živila ter sadje in zelenjavo.«

Ukrepi na sistemski ravni in na ravni posameznikov

Razprava se je usmerila tudi v iskanje trajnostnih rešitev, pri čemer je dr. Potočnik izrazil prepričanje, da bi 10 milijard Zemljanov, kolikor jih bo predvidoma sredi stoletja, lahko prehranili že danes, »če ne bi z žitaricami krmili živali, ampak kar direktno ljudi, če ne bi zavrgli toliko hrane, kot je zavržemo, in če ne bi s hrano (biogorivi) krmili avtomobilov.« Poseben izziv za družbeno-socialno sprejemljiv prehod je pri tem dejstvo, da »smo vstopili v neke vrste krizno spiralo, ki jo je treba nasloviti s kratkoročnimi ukrepi, ki pa morajo biti skladni z dolgoročnimi trajnostnimi sistemskimi spremembami.«

Sodelujoči so izpostavili še:

  • potrebo po pripravi akcijsko naravnane (posodobljene) državne strategije prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam in izboljšanju dostopa kmetijskih pridelovalcev do znanja;
  • pomen ozaveščanja potrošnikov, naj pri svojih nakupnih odločitvah ne podlegajo agresivnim oglaševalskim sporočilom, ki spodbujajo nakup poceni hrane, ampak naj upoštevajo tudi njihov vpliv na okolje in zdravje;
  • na ravni kmetije k povečanju odpornosti (na podnebne spremembe) prispevajo tako specifični ukrepi (protitočne mreže, sistemi oroševanja pred zmrzaljo), kot tudi horizontalne usmeritve, kot so pestrost pridelave (zelenjava, sadje in poljščine), višanje deleža organske snovi v tleh ter neposredne povezave s potrošniki – njihovo ozaveščanje in izgradnja partnerskih odnosov;
  • ne moremo pričakovati, da bo potrošnik »pametno«, t.j. trajnostno in zdravju koristno izbiral, če se ga ne bo ustrezno usposabljalo in če ga pri tem ne bo podprla davčna politika;
  • koristi kratkih dobavnih verig in partnerskega odnosa med kmetijskimi pridelovalci in potrošniki;
  • izreden pomen ukrepanja na področju blaženja podnebnih sprememb že do leta 2030 in nevzdržnost prelaganja zmanjševanja emisij toplogrednih plinov iz kmetijstva na prihodnost;
  • nujnost hitrega prehoda na trajnostni način pridelave hrane, predvsem povečanja deleža ekološkega kmetijstva, pri čemer mora biti prehod pravičen do kmetijskih pridelovalcev.

Vir. Umanotera

(Visited 78 times, 1 visits today)
Close