Umetno ustvarjena mokrišča, v katerih pri čiščenju odpadne vode sodelujejo rastline in mikroorganizmi, lahko odstranijo velik delež onesnaževal.
Raziskovalci so pregledali 539 znanstvenih študij, objavljenih med januarjem 2000 in majem 2025. Osredotočili so se predvsem na sodelovanje rastlin in mikroorganizmov pri razgradnji onesnaževal, med katerimi so dušik, fosfor, težke kovine, antibiotiki in policiklični aromatski ogljikovodiki.
Kako delujejo umetna mokrišča?
Umetna mokrišča so posebej zasnovani sistemi, ki posnemajo naravne procese čiščenja vode. Sestavljajo jih rastline, substrat in mikroorganizmi, ki skupaj odstranjujejo ali razgrajujejo različne onesnaževalne snovi.
Uporabljajo se lahko za čiščenje komunalnih, industrijskih in drugih odpadnih voda, tudi iz ribogojstva in podeželskih območij.
Pomembno vlogo imajo bakterije in drugi mikroorganizmi, ki onesnaževala razgrajujejo ali jih pretvarjajo v manj škodljive snovi.
Po ugotovitvah raziskovalcev mikrobiološki procesi prispevajo kar 90,5 odstotka odstranjevanja antibiotikov in 60,9 odstotka odstranjevanja policikličnih aromatskih ogljikovodikov v proučevanih sistemih.
Rastline pomagajo bakterijam
Raziskava je pokazala, da prisotnost rastlin učinkovitost odstranjevanja onesnaževal poveča za do 11,3 odstotka.
Pri tem ni najpomembnejše neposredno vsrkavanje škodljivih snovi v rastlinska tkiva, temveč dogajanje okoli korenin. Korenine v okolico sproščajo kisik in različne organske spojine, ki spodbujajo rast in delovanje koristnih mikroorganizmov. Ti nato sodelujejo pri razgradnji onesnaževal.
Rastline lahko ob stresu sproščajo tudi snovi, s katerimi privabljajo koristne mikroorganizme. Takšno sodelovanje je v naravnih tleh že dobro raziskano, v umetnih mokriščih pa znanstveniki njegove mehanizme še proučujejo.
Naravna rešitev obenem zagotavlja še nekaj pomembnega
Umetna mokrišča poleg čiščenja vode zagotavljajo življenjski prostor različnim rastlinskim in živalskim vrstam. Prispevajo lahko tudi k zadrževanju vode, zmanjševanju poplavne ogroženosti in vezavi ogljika.
Evropska komisija poudarja, da gre za primer na naravi temelječe rešitve, ki lahko dopolnjuje običajne tehnologije čiščenja odpadnih voda.
Raziskovalci ob tem opozarjajo, da učinkovitost ni pri vseh onesnaževalih in vrstah odpadne vode enaka. Za izboljšanje delovanja takšnih sistemov bo treba še natančneje raziskati sodelovanje med rastlinami in mikroorganizmi ter možnosti uporabe posebej izbranih bakterijskih sevov.
