Sveta Lucija, ki goduje13. decembra, je v slovenski ljudski tradiciji zapisana kot mejnik, ko se tema začne umikati svetlobi. A ali to drži tudi z vidika znanosti?
Odgovor je nekoliko bolj zapleten – in prav zato zanimiv.
Sveta Lucija in simbolika svetlobe
Ime Lucija izhaja iz latinske besede lux, kar pomeni svetloba. Že samo ime torej nosi močno simbolno vrednost, ki se je v krščanski in predkrščanski Evropi povezovala z najtemnejšim obdobjem leta. V času, ko je bila zima povezana z lakoto, mrazom in negotovostjo, je vsak obrat proti svetlobi pomenil obljubo preživetja.
V ljudskem izročilu se zato pogosto pojavlja prepričanje, da se prav na god svete Lucije dan začne daljšati – opazovanje narave in človeškega doživljanja časa, ujeto v preprost in zapomnljiv stavek.
V resnici je solsticij …
Z vidika astronomije pa je odgovor jasen: dan se začne daljšati šele po zimskem solsticiju, ki nastopi okoli 21. decembra. Takrat je Sonce na najnižji točki nad obzorjem, dan je najkrajši, noč pa najdaljša v letu. Šele po tem datumu se dolžina dneva začne postopno povečevati.
Zakaj se je včasih zdelo, da se dan daljša že prej?
Ključ je v tem, kaj so ljudje v preteklosti sploh merili. Večina opazovanj ni temeljila na natančnih urah ali minutah, temveč na vsakdanjih izkušnjah.
Občutek, da se dan daljša že od 13. decembra, verjetno izhaja iz tega, ker sončni zahod že nastopa vsak dan malo kasneje – a se skupna dolžina dneva do 21. decembra sicer še vedno krajša.
Treba je upoštevati tudi zgodovinski kontekst. Pred uvedbo gregorijanskega koledarja v 16. stoletju so se datumi solsticijev nekoliko razlikovali od današnjih. Ljudsko izročilo se je oblikovalo skozi stoletja opazovanj, prilagojenih takratnim koledarjem in lokalnim razmeram.
Zato ni presenetljivo, da se je prav sv. Lucija utrdila kot simbolni mejnik – ne kot astronomska točka, temveč kot kulturna orientacija v času, ko znanost še ni imela vloge, kakršno ima danes.
Zakaj je to še vedno pomembno?
Čeprav danes vemo, kdaj se dan dejansko začne daljšati, pregovor o sveti Luciji ni izgubil pomena. Ne govori o minutah svetlobe, temveč o človeški potrebi po orientaciji, upanju in občutku napredka v najtemnejšem delu leta.
V času podnebnih sprememb, negotovih zim in vse večje odtujenosti od naravnih ciklov nas takšna izročila spominjajo, da so ljudje stoletja živeli v tesnem stiku z okoljem – ga opazovali, si ga razlagali in v njem iskali smisel.
Danes, ko smo od narave odtujeni bolj kot kdajkoli, do sekunde natančno uro vzhoda in zahoda Sonca pa nam povedo vsaj tri pametne narave, je zato morda prav, da nas cv. Lucija opomni, da “prihaja luč”.
Morda bi vas zanimale tudi Praznične sladice naših babic:
