Zdravnik. Še pred parimi meseci zaslužkar, dvoživka, „Bog v belem“, sedaj krivec za koronavirus. Danes prvič po 5 tednih nisem v službi, sem doma, v pripravljenosti, na telefonu, mailu, skype-u. Dogodki okrog koronavirusa in nekatere medijske objave o velikem številu obolelih med zdravstvenimi delavci ter o “krivdi” zdravnikov za razsoj koronavirusa so me nagnale k ponovnemu branju knjige To bo bolelo (“This is Going to Hurt”). Eni pač ne smučamo.
This is Going to Hurt: Secret Diaries of a Junior Doctor / To bo bolelo je knjiga, ki jo je leta 2017. med bralce izpustil dotedaj neznani britanski pisatelj Adam Kay. Adam Richard Kay (roj. 12. junija 1980.) je danes prepoznan britanski pisec komedije, avtor komik in nekdanji zdravnik, ki se je že kot najstnik odločil, da bo sledil očetovim stopinjam in odplaval v svet zdravniškega poklica.
Skrivni dnevnik mladega zdravnika
Adam Kay je bil mlajši zdravnik od leta 2004. do leta 2010., ko so ga delovne in življenjske izkušnje potisnile v vrtinec razmišljanja o prihodnosti. Kronološka zbirka izsekov, prepletena z emotivnim in neposrednim razgaljanjem samega sebe – pred seboj in drugimi, je leta 2017. postala bestseler Sunday Timesa in knjiga leta v Veliki Britaniji leta 2018.
Kay je leta kliničnega izobraževanja zaokrožil v poglavja, ki na nevsiljiv način prepletejo politična vprašanja zdravstvene zaščite s tanko mejo ravnovesja med splošno populacijo in zdravniško srenjo, dodobra prežeta z osnovnimi eksistencialnimi vprašanji Leto za letom, poglavje za poglavjem se z njim potapljamo v brezno mreže javno zdravstvenega konglomerata.
Preobremenjenost zdravnikov
Delo v okviru Nacionalne zdravstvene službe (NHS) skozi knjigo postane skorajda sinonim preobremenjenosti ob kadrovskem pomanjkanju. Iztrošeni zdravniki, ujeti v nečloveške urnike do zadnje kaplje energije pred našimi očmi skozi vrstice izgubljajo plašč pehanja za materialnimi dobrinami. Floskule, usidrane v javni podobi, zbledijo ob zadnjih atomih moči, ki jih avtor vloži v bolnika in napisan odstavek.
Paralela s Slovenijo
Brutalno iskreno, pogosto nepripravljeno, se s Kayem potopimo v osrčje zdravstvenega sistema Velike Britanije, ko je politika z varčevalnimi ukrepi na ramena komajda še plavajočega zdravstvenega osebja odvrgla še nekaj ton lastnega bremena. Paralela s Slovenijo ostane očitna še tako nepozornemu bralcu, ko se s Kayem prebijamo skozi duhamorno birokracijo in admistrativne prepreke. Obup, otožnost in na trenutke povsem otipljiva vdanost nas iz poglavlja v poglavje vlečeta v globljo melanholijo.
Kay krmari med človečnostjo v togem sistemu varčevanja in lastno eksistencialno filozofijo, ki se krepi iz leta v leto. V želji po zaščiti bolnikovega zdravja pred varčevalnimi ukrepi se na plečih zdravstvenega osebja lomijo finančno-birokratska kopja. Lastna inercija Kaya in sodelavcev poskuša nekoliko omiliti birokratizacijo sistema, ki je že davno izgubil elemente razuma, a pogosto brezuspešno.
Kaj piči človeka, da postane zdravnik?
Kayevo vprašanje, polno preutrujenosti in don Kihotskega boja, „Kaj piči človeka, da izbere poklic z 90-urnim delovnikom na teden, in to za manj denarja kot ga parkomat pred bolnišnico nabere na uro? Ali tako rad brklja po človeškem drobovju in odloča med življenjem in smrtjo?“ se nevede zasidra v bralca. Skupaj z njim se bralec prebije čez vpliv zdravstvene politike na izvajanje zdravstvene oskrbe in v trenutku spoznanja obtiči v melanholiji njune sestrske povezanosti. Brez olepševanja abstrahirana ideja o urejenosti zdravstvenega sistema, boljši organizaciji trči ob večni “kaj pa če”.
Kalkulacije zmanjšanja travm, smrti ob tem ostanejo le kalkulacije, ki puščajo grenak priokus. Kay ne olepšuje kadrovskega pomanjkanja in načetih medosebnih odnosov, poskuša prekrmariti leto za letom brez večje kolateralne škode, a ob tem pozablja, da je tudi sam sebi lahko ta škoda.
Knjiga snema prevezo in med vrtinci čustev budi hvaležnost za tiste, ki so svoje življenje v tej zdravstveni verigi posvetili drugim ter pozabili na lastno srečo.
Kayev slog je mešanica melanholije, satire in na trenutke neposrečene hudomušnosti, ki ravno v tej kombinaciji naslikata resnico ter obenem zavihata bralčeve ustne kotičke navzgor. Laičnemu bralcu se posamezni izseki zdijo morda neresnični, medtem ko je zdravstvenim delavcem prizor navadno popolna preslikava delovnega vsakdana. Kay ne poskuša zanikati stresa in vsakodnevne gladiatorske borbe za boljše delovne pogoje. Slednji namreč predstavljano pot do kakovostejše oskrbe bolnikov.
Bralcu nastavi ogledalo
“Pacienti dejansko ne mislijo na zdravnike kot na ljudi, zato se tako hitro pritožujejo, če se zmotimo ali razjezimo. Zato nam bodo odgriznili glave, ko jih bomo komaj ob 7 zvečer sprejeli v ambulanto ne misleč na to, da imamo tudi mi sami dom, kjer bi raje bili.“ brez olepševanja bralcu ogledalo nastavi Kay.
Necenzurirana preslikava njegovih, tj.zdravnikovih čustev na platno bolnikove nepotrpežljivosti rezultirata v realističnem odkrivanju zdravnika kot človeka. Človeka iz mesa in krvi, s slabimi dnevi in čakajočimi domačimi. Šele neposredno soočenje s Kayevo stisko pri bralcu zbudi hvaležnost nad peščico, ki še vztraja v boju z birokratsko političnimi mlini. Kjer je plača za tiste, ki kot mrtve ribe plavajo s tokom enaka tistim, ki se na vse pretege trudijo toku uiti.
Idealen zdravnik?
Adam Kay je na trenutke predstavljen kot idealen zdravnik, ki postavlja svoje delo pred svoje lastno osebno življenje a se njegova požrtvovalnost na trenutke že spogleduje s psihopatologijo. Kay je sočuten, požrtvovalen, a obenem obseden z delom. Na prvi pogled sicer v ospredje postavlja razpetost zdravstvenega osebja med zdravo pametjo, strokovnimi smernicami, birokratskimi zahtevami, omejitvami zavarovalnice, pacientovimi pravicami ter zahtevami, po drugi strani pa je na trenutke v njegovi drznosti nekaj marginalno obscenega.
Občasna predrznost v pogovoru z bolniki bi v slovenskem okolju botrovala številnim tožbam in opozorilom Varuha pacientovih pravic, a Kay zaradi deške očarljivosti in skorajda otipljivega entuziazma nekako uspe izvleči iz eventuelnih pravnih zagat.
Kaj se zgodi, ko zdravnik ne zmore več?
Kay nas nauči, da mora imeti “dober zdravnik ogromno srce in razširjeno aorto, skozi katero črpa ogromno jezero sočutja in človeške dobrote“. Kljub entuziazmu pa skozi tančico preutrujenosti pusti neodgovorjeno ključno vprašanje, kaj se zgodi, ko srce postane bolno, razširjeno, utrujeno in ne zmore več črpati niti za lastne potrebe, kaj šele potrebe drugih? Kajti splošno globalno javno mnenje je, da zdravniki ne smejo biti bolni in/ali slabe volje. In tudi če so drugi bolni, ni časa za ukvarjanje s seboj, ker se je treba ukvarjati s pacienti. Drugi so bolj pomembni.
„Rekel sem jim resnico, ure so grozne, plača je grozna, pogoji so grozni, si podcenjen, ne podpiran, ne spoštovan in pogosto fizično ogrožen. Ampak, boljše službe na svetu ni.“ nas Kayeva skorajda mazohistična misel spomni na osnovno ideologijo zdravniškega poklica. Čisti altruizem.
A tudi altruizem sčasoma kopni, če ni dotoka podpore. Počasi se v zadnjih odsekih v Kaya plazi misel, da je med vsemi ljudmi, potrebnimi skrbne obravnave tudi on sam. In da njegovo življenje ne ovrednotijo drugi, temveč le sam. Zavedanje njegove lastne ranljivosti in človečnosti pod oklepom bele halje ga nato (pre)žene v nov, neznan svet.
Zakaj zdravstveni delavci zbolevajo za koronavirusom več kot drugi?
Zakaj zdravstveni delavci zbolevajo več kot drugi? Ne govorim o rakastih obolenjih, srčnih in možganskih kapeh (kar tudi drži) temveč o aktualnem koronavirusu.
Zato, ker delajo brez zaščitne opreme. Zato, ker zaloge „niso bile potrebne“. Sedaj pa teh zalog, ko jih krvavo potrebujemo, ni. Kdo je kriv? Zdravniki in medicinske sestre ali birokracija četrtega ali petega reda, ki se ji to ni zdelo pomembno?
Danes smo priča pomembnosti „nepomembnih“ zadev, s katerimi se sedaj ukvarjajo sekretarji, ministri, celo oba predsednika – vlade in države. Hvala vsem, ki se trudite.
Prvič me bolnik vpraša, kako smo mi
Sedaj živim v času, ko sem (prvič!) doživel, da me bolnik vpraša kako smo mi, zdravstveni delavci. A se zavedam, da bom čez 2 meseca zopet dvoživka in zaslužkar. Upam, ker bi to pomenilo, da je korone konec. Sprašujem se, ali naj javno mnenje predlagam kot statistično relevanten merski instrument razširjenosti koronavirusa?
Koronavirus je iz ljudi izvlekel tisto najboljše, in tudi najslabše
Sem hvaležen, da sem zaposlen v zavodu, kjer smo vsi stopili skupaj, v zavodu, ki je svoje zaposlene ustrezno zaščitil in opremil. V zavodu, kjer bolnikov ne obravnavamo v šotorih ali kontejnerjih, temveč v zaščitenih, ogrevanih prostorih. Kako nam je to uspelo, je poglavje zase. Težko, z muko. V interesu vseh, bolnikov in zdravstvenih delavcev.
Čeprav bomo zdravstveni delavci po vsej verjetnosti tudi sami prej ali slej postali bolniki. Zakaj? Ker tudi naša požrtvovalnost (ja, lahko bi tudi sami bili doma) ni kos lahkomislenosti določenih ljudi, ki svoje simptome skrivajo in se veselo sprehajajo po mestu, trgovinah, parkih, tudi zdravstvenih ustanovah, kjer še vedno zahtevajo „svoje pravice“.
Tudi zdravniki smo le – in predvsem ljudje
Knjiga za seboj pušča misel… Koliko časa še bodo birokracija, politika, lahkomisleni in nesramni posamezniki (pacienti, ne bolniki) izčrpavali najboljši del zdravstvenega sistem – osebje? In ali je res samo zdravstveno osebje tisto, ki mora izboriti ta boj za bolnike?
Ali pa se morajo le ti nemara boju pridružiti in ne še dodatno jurišat na zdravnike. Kajti tudi zdravniki s(m)o le in predvsem ljudje. In žal jih vsakodnevno preveč odide … tako ali drugače.
