Javorje so mala vasica, nič posebnega na prvi pogled. A je zelo posebna. Še preden prispem v njeno naročje, me od daleč očara s svojo panoramo in cerkvico na hribu.
Ta se nekaj trenutkov kopa v megli in te dragocene minute občudujem igro človeka in narave, ki ustvarjata sliko, kot da gledam cerkev na vodi. Kot drugi Bled.
Stari Vrh
Parkiram nasproti osnovne šole ter se napotim levo za njenimi zidovi, nato pa po asfaltu vse do vasi Četena Ravan, kjer me table usmerijo levo proti vrhu smučišča Stari Vrh. Koča je v megli, a jutro je toplo in sonce da vedeti, da še malo in bo spet sijalo. V koči vprašam za pot in se napotim proti vrhu Starega Vrha.
Mladi vrh in Koprivnik
Celotno pot hodim po grebenu, vidim naprave smučišča, in na eni strani vidim Selško, na drugi Poljansko dolino, razločim celo nekaj vasi. Naslednji vrh bo Mladi vrh. Do tja imam nekaj težav, ker je bil v teh koncih obsežen žledolom, pot je slabše vidna, ponekod zakrita z debeli in narejene so nove poti, kar ustvarja malo zmede. S pomočjo intuicije in sreče le zagledam markacije in po uri sem na dobrih 1.300 metrih visokem Mladem vrhu, na katerem je urejena klopca, ki gleda na hribe v daljavi.
Prizor je enkraten – v ozadju gore, spodaj in okrog mene pa barvito listje jeseni. Narava je največja umetnica! Naslednji vrh je Koprivnik in spet se spustim dol, a vem, da to pomeni, da bo nato slej ko prej spet gor. Res je, a na poti sem, in tudi če grem nazaj, me čaka podobna zgodba. Zato – hoditi. Na Koprivniku sem že kar utrujena, kilometri in višinska razlika se nabirajo.
Barve, še več barv in – presenečenje
Celotno pot me opijajo barve jeseni, gozd je kot v ognju! Žarečo rumena, rdeča, rjava, pa še vedno sveže zelena, prizori so veličastni. Moja bit občuduje to kot največje stvaritve in kar ne more dojeti.
Nato me čaka presenečenje dneva – ko že mislim, da bo cilj zdaj zdaj tu, me »razveseli« tabla Blegoš 1,5 h. Resno razmišljam, če sem sposobna tega vzpona, saj je ura eno popoldne in pet ur hoje se pozna na mojem telesu. Hodim sem in tja, razmišljam, nato pa sredi gozda, brez človeka v bližini, naredim prvi korak. Gre lažje, kot sem mislila. Do vrha Blegoša je od Črnega Kala spodoben vzpon, a v komunikaciji sama s seboj in v zaupanju, gre. Medtem pojem še zadnje ostanke hrane v nahrbtniku in upam, da mi energije na pade. Na vrhu uživam v neskončnem razgledu, ki ga nudi Blegošev goli vrh. Tu se mi zdi kot na veliki mizi, s katere se vidi daleč daleč.
S hitrim korakom grem do koče in po položni cesti do Črnega Kala ter mojega avta v Javorjah. Skoraj 30 kilometrov je za menoj, prijetno sem utrujena, a nadihana, noge so srečne, glava prazna, želodec pa – lačen. In tudi zato imam rada hojo – ker je z njo vsaka hrana kot kraljevski obrok.
Še misel za konec: »Ko misliš, da ne zmoreš niti koraka več, si ravno na polovici poti.« (Grenlandski pregovor)