Čeprav so razlike med posameznimi panogami v kemijski industriji zelo velike, analitiki napovedujejo, da bo kemijski trg rastel vsaj še do leta 2022.
V slovenski kemijski industriji, ta zajema ožjo kemijsko industrijo, farmacevtsko industrijo, plastičarsko industrijo in gumarsko industrijo, posluje okoli 800 podjetij, od tega največ v plastičarski industriji.
Med plastičarji je tudi velenjsko podjetje Plastika Skaza, ki se ukvarja s proizvodnjo izdelkov iz plastičnih mas. Lansko leto je bilo zanje rekordno, saj je ustvarilo več kot 40 milijonov evrov skupnih prihodkov in 1,4 milijona evrov dobička pred davki. Za letos napovedujejo okoli 50 milijonov evrov prihodkov, kar naj bi dosegli predvsem z rastjo prodaje izdelkov lastne blagovne znamke in z osvojitvijo novih trgov, na primer nemškega, čeprav že danes izvozijo kar 90 odstotkov izdelkov. Veliko denarja namenijo tudi naložbam – lani so zanje namenili 1,06 milijona evrov, letos naj bi jih 1,2 milijona. Vse več pozornosti posvečajo trajnostnemu pristopu, kar med drugim pomeni, da za proizvodnjo izdelkov uporabljajo biomateriale in reciklirane materiale.
Cinkarna Celje z nižjimi prihodki, a višjim dobičkom
Z 900 zaposlenimi, ki so lani ustvarili 164 milijonov evrov prometa (od tega okoli 87 odstotkov prodaje ustvarijo na tujih trgih), Cinkarna Celje zavzema prvo mesto v slovenskem kemijsko predelovalnem sektorju. Kljub temu, da so bili prihodki od prodaje lani za 13 odstotkov nižji od prihodkov v letu 2017, pa je čisti dobiček lani dosegel rekordnih 30,6 milijonov evrov, kar je za šest odstotkov več kot v letu 2017. Čisti dobiček načrtujejo tudi za letos (znašal bo 11,1 milijona evrov), prihodki pa naj bi ostali na približno enaki ravni.
Kot pravijo v cinkarni, je lansko leto zaznamoval konec visoko konjunkturnega obdobja na trgu titanovega dioksida in začetek slabšanja makroekonomskih pogojev, na teh pa temeljijo tudi pričakovanja in napovedi trendov za letošnje leto. »Tržni indici in kazalniki so zaenkrat še sicer dokaj ugodni. V obdobju leta 2019 ne pričakujemo tržnih neravnovesij. Pričakujemo pa stabilno povpraševanje ob nižjih prodajnih cenah pigmenta,« je uprava družbe zapisala v letnem poročilu. Napoveduje rahel dvig nabavnih cen titanonosnih surovin, ki zakasnjeno sledi gibanju prodajnih cen pigmenta titanovega dioksida. Pravijo, da bo strategija podjetja v letu 2019 »usmerjena v zagotavljanje najvišje možne ravni količinske proizvodnje in prodaje ter v izkoriščanje potencialov najdonosnejših trgov pigmenta«.
Melamin 88 odstotkov izdelkov izvozi
»Ocenjujem, da je ustvarjena prodaja v slovenski kemijski industriji lani zmerno rasla, dobiček pa verjetno ni rasel v takšni meri,« na vprašanje o lanskem poslovanju kemijske industrije odgovarja Srečko Štefanič, direktor družbe Melamin.
V Melaminu kar 88 odstotkov prodaje predstavlja izvoz. Glavnino (89 odstotkov) celotnega izvoza ustvarijo v državah EU, glavni trgi znotraj EU pa so Italija, Nemčija, Slovenija, Poljska, Francija, Slovaška, Nizozemska in Grčija. Od trgov zunaj EU pa so najpomembnejši Turčija, Velika Britanija in Indija. Največ izvozijo sintetičnih smol na bazi melamina za lakarsko, gumarsko, papirno in gradbeno industrijo.
Kot pravi Štefanič, je bila v zadnjem obdobju njihov največji izziv nenehna rast cen njihovih glavnih surovin, ki pa jih niso uspeli v celoti prenesti v cene končnih izdelkov. »Zato se nam je dobiček v zadnjih dveh letih zmanjševal. To zapiranje cenovnih škarij smo se trudili premagovati z razvojem novih izdelkov, z investicijami v energetiki (proizvodnja pare na osnovi biomase in soproizvodnja elektrike), racionalizacijo logistike, iskanju novih nabavnih virov itd.,« našteje sogovornik. Skupaj z nemškim partnerjem so izpeljali tudi 6,5 milijona evrov vredno naložbo in ustanovili novo podjetje z smartMELAMIN za proizvodnjo melaminskih filcev, kjer so polovični lastniki. Podjetje bo izdelovalo negorljive melaminske filce, ki zagotavljajo dobro zvočno in termično izolacijo in imajo nizko specifično težo. Testna proizvodnja in optimizacija nove proizvodne linije že poteka.
Celoten članek je objavljen v reviji Eko dežela Industrija 2019.
