Dodajanje cenejših sestavin, zamenjava dražjih surovin s cenejšimi, napačno poreklo ali manipuliranje s količino so le nekateri primeri goljufij s hrano.
V novi seriji bomo pogledali, kako se živila lahko potvarjajo, kako takšne goljufije odkrivajo in kaj lahko pri nakupu opazimo sami.
Tokrat smo se osredotočili na med – živilo, pri katerem potvorbe niso nujno vidne niti pozornemu kupcu. O tem, kaj se lahko znajde v medu, kako laboratoriji odkrivajo potvorbe in na kaj je lahko pozoren potrošnik, smo govorili z Urško Treven iz J.S. Hamilton SL, laboratorijem, ki podjetjem na področju živil pomaga preverjati njihovo kakovost, varnost in skladnost z zahtevami zakonodaje.
Med, ki ni samo med?
Po evropski opredelitvi je med naravni proizvod, ki mu ni dovoljeno dodajati drugih sestavin. Ko se mu dodaja voda, sladkorni sirup ali druge snovi, da poveča količino, zniža stroške ali spremeni videz oziroma lastnosti izdelka, govorimo o potvorbi.
»Najpogostejša goljufija pri medu pa ni dodajanje vode, saj je povišano vsebnost vode mogoče razmeroma enostavno ugotoviti z laboratorijskimi analizami.«
»Leta 2021 in 2022 je Evropska komisija v okviru evropske akcije »From the Hives« preverjala uvoženi med. Od 320 pregledanih pošiljk jih je bilo 147 (46 %) ocenjenih kot sumljivih za neskladnost, saj so analize pokazale indikatorje možnega dodajanja sladkornih sirupov.
Največji problem torej predstavljajo ravno sladkorni sirupi, s katerimi se med razredči in tako poveča količina. Gre za zelo jasen ekonomski motiv za goljufijo, kar izrecno navaja in potrjuje tudi Evropsk komisija.
V primerih potvorb se poleg koruznih sirupov pojavljajo tudi sirupi iz riža, pšenice ali sladkorne pese.
Odkrivanje nekaterih sodobnih sladkornih sirupov je za laboratorije bistveno zahtevnejše kot v preteklosti, zato se pogosto uporablja kombinacija več različnih analitskih metod. Med najpogostejše spadajo analize sladkornega profila, izotopske analize, analize cvetnega prahu ter napredne spektroskopske metode. Laboratoriji si prizadevajo razvijati vedno nove metode, saj morajo slediti novim poskusom potvorb in se prilagajati inovativnim idejam ponarejevalcev.
Poleg dodajanja različnih sirupov se pri medu pojavljajo tudi druge oblike zavajanja, kot so napačno navedena botanična vrsta (npr. med je predstavljen kot bolj cenjena vrsta), napačno navedeno geografsko poreklo, manipuliranje s sledljivostjo ter uporaba dodatkov ali barvil za prikrivanje oziroma spreminjanje lastnosti medu.
Ob preverjanju pristnosti se lahko izvajajo tudi analize kakovosti medu, na primer določanje vsebnosti vode, ki je v medu v določenem odstotku naravno prisotna, hidroksimetilfurfurala (HMF) in encimske aktivnosti. Takšne analize niso nujno namenjene odkrivanju potvorb, temveč oceni kakovosti, svežine in ustreznosti izdelka.
Vse navedeno kaže, da z domačimi preizkusi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je medu dodan sladkorni sirup oziroma ali je med kakorkoli potvorjen.«
Kaj lahko stori potrošnik?
»Potrošnik pa kljub vsemu ni popolnoma nemočen. Največ lahko naredi s tem, da preveri na kozarcu deklaracijo, poreklo in izbere proizvajalca, ki mu zaupa.
Posebno pozornost naj nameni tudi izjemno nizki ceni medu, ki je lahko prvi opozorilni znak, da med na polici ni tisto, za kar se predstavlja. Pridelava medu je namreč povezana predvsem s stroški čebelarjenja, predelave, pakiranja, lahko vključuje tudi stroške preverjanja kakovosti in pristnosti v akreditiranih laboratorijih, kar pa potrošniku zagotavlja le še dodatno stopnjo zaupanja v izdelek.«
Preberite tudi: Razkrivamo goljufije s hrano: Piščanec, poln vode?
