V Sloveniji lahko z malo sreče srečamo 11 avtohtonih vrst kač in 1 pogojno opaženo. “Največkrat lahko naletimo na smokuljo (Coronella austriaca), ki je tudi naša najbolj razširjena vrsta in je hkrati nestrupena in človeku popolnoma nenevarna. Na območjih vodnih habitatov prebivata edini predstavnici vodaric z rodu Natrix, in sicer belouška (Natrix natrix) in kobranka (Natrix tessellata),” pove uvodoma.
Slednjo ljudje zaradi neposrečenega slovenskega imenovanja napak enačijo s strupenjačami in tujerodnimi vrstami kober (Naja), čeprav je tako kot vse naštete nestrupena, nenevarna in se ob nevarnosti naredi mrtvo.
Nekoliko redkeje bomo, našteva nadalje slovenske kače, naleteli na belico (Coluber gemonensis, Hierophis gemonensis), medtem ko je populacija črnice (Hierophis viridiflavus) dobro zastopana in jo lahko najpogosteje vidimo na Primorskem, čeprav se občasno pojavi tudi na nižinskih predelih ostalih regij.
Tri strupenjače
“Pogojno opažena in naša dvanajsta kača je prav tako nestrupena in se ponaša z leopardjim vzorcem in tudi takšnim imenom; leopardovka (Zamenis situla), ki je občasno opažena ob naši južni meji in precej bolj pogosta na Hrvaškem,” zaključi sogovornik “popis” slovenskih kač.
Zakaj se ljudje bojijo kač?
“Strah pred kačami je eden od najbolj razširjenih strahov, ki je vedno in brezpogojno privzgojen in obenem popolnoma iracionalen. Skozi zgodovino je prispeval k očrnitvi in poboju mnogih vrst, svoje pa so prispevali še drugi dejavniki kot so vera, literatura in določena zgodovinska obdobja kot sta srednji vek in viktorijanstvo ter splošno vraževerje,” pravi Ros.
Poudarja, da je pomembno tukaj in zdaj – ko smo v letu 2023 in v času največje informacijske dobe od obstoja človeštva in prazgodovine dalje, je čas, da se ljudje nehajo oklepati starih laži in »stereotipov« in se vendarle izobrazijo v tej smeri in prispevajo k dobrobiti vseh vrst, da se jih ohrani tudi za prihodnje rodove. “Kajti v nasprotnem primeru bomo vedno znani kot generacija oziroma skupek generacij, ki je bil zaradi neznanja zmožen uničit vrste, ki so bile tu milijone let pred nami.”
Ne kače ne druge živali ne “pridejo k nam v hišo” – mi smo prišli k njim
Ob tem sogovornik poudarja, da nikoli ni nobena žival prišla na človekov prag, ljudje smo tisti, ki smo jim že davno vzeli bivališča in največ, kar za živali lahko storimo je, da z njimi karseda uspešno sobivamo.
“Kača se stika s človekom izogiba in če se slučajno pojavi v hiši se je tam pojavila nehote in ne, ker bi nas lovila ali zasledovala ali nam kaj hotela, saj smo zanjo mi plenilci in se nas boji. V takih primerih se kačo največkrat lahko identificira že po dobri sliki in se obenem svetuje o prelociranju slednje nazaj ven na varno in, če gre za nestrupeno kačo, lahko ljudje to pogosto storijo že sami,” pojasnjuje Ros, kaj storiti, če naletimo na kačo doma.
Dodaja pa, da se iz mnogih prostorov kača sama ne more rešiti, saj bi sicer že sama odšla. Tu je govora o raznoraznih globljih jaških na vikendih, kleteh in predvsem bazenih. “Pri bazenih lahko že sami ogromno storimo s tem, da z roba bazena v vodo napeljemo en navaden luknjast gumijast predpražnik nizkega cenovnega razreda za dobesedno dva evra in bomo s tem zagotovili izhod iz vode tako kačam kot ostalim plazilcem, manjšim sesalcem, nekaterim ptičem …”
Vse kače v Sloveniji so zaščitene
Vse kače so v Sloveniji zaščitene na državni ravni, ubijanje je kaznivo. “Žal se pa zaradi že omenjenega pomanjkljivega znanja in nekaterih prepričanj iz preteklosti to še vedno dogaja. Rešitev za to bi bila v večjem poudarku na izobraževanju, ki pa je trenutno sistemsko na slabem nivoju in ne poda dovolj pravih informacij predvsem na pravi način, da bi se mentaliteta ljudi začela spreminjati v pravo smer,” pove Ros.
Kače kot hišni ljubljenčki?
Pobaramo ga še o mnenju glede Novele novega pravilnika o dovoljenih in nedovoljenih vrstah. “Na seznamu vrst so navedene tako ene kot druge in je na njem nekaj vrst kač, ki bodo še naprej dovoljene, vendar se obenem pojavljajo vprašanja in dvomi, kaj se bo zgodilo z živalmi, ki se znajdejo na nedovoljenem seznamu in jih lastniki, na primer, ne bodo mogli peljati do veterinarja? Zgodovina nas uči, da prepovedi pogosto niso dosegle ne samo želenega učinka, temveč izzvale kontra efekt in tudi tu bi se lahko zgodilo podobno, ko bi z namenom dobrobiti za živali lahko dosegli nasprotno in bi potemtakem neke druge živali lahko nastradale zaradi birokratskih pojmov in seznamov,” pravi.
Poudarja, da je znanje ključ in če bi se na več ravneh delalo na temeljih izobraževanja tako laične javnosti kot lastnikov in vseh z zanimanji. po njegovem mnenju ne bi potrebovali nobenih seznamov z nedovoljenimi vrstami.
Odgovorno do kač – in vse narave
Za konec pa še poudarja, da se je treba zavedati, da je bila narava tu že milijone let pred nami in da vsak edinstven ekosistem ni nastal z včeraj na danes, temveč je nastajal mnogim nepredstavljivo dolge ere in da je naša odgovornost, da ga ohranimo z in za vsako kačo tako danes kot jutri in za naprej.
“Prav vsaka je pomemben delček mozaika in je pomemben del prehranjevalne verige in nemalokrat tudi indikator čistega okolja in zato vsaka posebej in vsaka zase dragocena. Drži – če bomo rešili eno kačo ne bomo rešili celega sveta, toda ta ena sama kača ima eno življenje in to ji predstavlja cel svet in lahko rešimo cel njen svet. Zato ne odlašajmo in to naredimo. Poskrbimo za izhode z bazenom, ustavimo avto, če prečka cesto ali se greje na asfaltu in predvsem skrbimo za njihovo okolje in nemoteno bivanje tudi v prihodnje.”
