»Kdaj smo prišli do točke, ko je pomoč ranjeni živali lahko razlog za kazen?« so te dni opozorili pri društvu za pomoč prostoživečim živalim SVSP – Slovenian Vets for Stray Pets.
Ob objavi zgodbe o poškodovani mladi srni so razgalili na problem, o katerem se v Sloveniji govori že več let: veterinarji pri določenih prostoživečih živalih pogosto nimajo pravice ukrepati tako, kot bi želeli.
Objava je sprožila veliko odzivov in ponovno odprla vprašanje, ali trenutna pravila glede oskrbe divjadi sledijo dobrobiti živali ali predvsem birokraciji.
Mladiči lisic, ptic, srn …
Pri SVSP so zapisali, da se pri svojem delu redno srečujejo s povoženimi lisicami, poškodovanimi pticami in mladiči srn, ob tem pa z dilemo, ali jim sploh smejo pomagati.
»Vsakič znova nas boli, ko gledamo trpljenje živali, ki bi ji lahko pomagali, pa se ob tem znajdemo med birokracijo, prijavami, zagovori in grožnjami s kaznimi,« so zapisali.
Ob tem poudarjajo, da živali po oskrbi poskušajo vrniti v naravo, kadar to ni mogoče, pa jim vsaj omogočiti dostojanstvo in konec brez trpljenja.
Razprava, o oskrbi divjih živali ki traja že leta
Na problem so že leta 2021 opozarjali tudi v Društvu za dobrobit živali AniMa, kjer so objavili daljši zapis z naslovom »Dvojna merila za čuteča bitja – veterinar ne sme oskrbeti “lovne” živali«.
V njem so izpostavili dopis Veterinarske zbornice Slovenije iz leta 2020, ki je veterinarske ambulante opozoril, da je pri osebkih divjadi iz proste narave veterinarska oskrba prepovedana, za kršitve pa so predpisane globe.
Pri AniMi opozarjajo predvsem na moralni vidik takšne ureditve.
»Kdo in zakaj postavlja veterinarje, čigar naloga je zdravljenje bolnih živali, v položaj, ko morajo živali odvzeti življenje oziroma poklicati lovce, samo zato, ker jo je država razglasila za lovno vrsto?« so zapisali.
Društvo izpostavlja tudi vprašanje dvojnih meril pri odnosu do živali. Po njihovem mnenju sistem dovoljuje pomoč nekaterim vrstam, drugih pa ne obravnava enako, čeprav gre prav tako za čuteča bitja.
Kaj pravijo pristojni?
V preteklih pojasnilih je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poudarilo, da osebki prostoživečih živalskih vrst po oskrbi človeka pogosto niso več sposobni samostojnega preživetja v naravi. Zato naj zadrževanje divjadi v ujetništvu ne bi bilo primerno, razen v posebnih primerih.
A kritiki opozarjajo, da gre pri mnogih primerih predvsem za poškodbe zaradi človeka – denimo povoženja na cestah – zato se jim zdi sporno, da je pomoč omejena prav takrat, ko je človek neposredno povzročil trpljenje živali.
»Živali so čuteča bitja, država pa nas z grožnjami kaznovanja prepričuje, da moramo pomagati in sprejemati za čuteče le domače živali in ogrožene vrste prostoživečih živali,«
so še poudarili na AniMa.
Med zakonodajo, lovstvom in dobrobitjo živali
Razprava tako znova odpira širše vprašanje odnosa družbe do prostoživečih živali, predvsem tistih vrst, ki so opredeljene kot lovne.
Pri SVSP poudarjajo predvsem praktično plat problema – da ljudje pogosto ne obrnejo pogleda stran, ko naletijo na poškodovano žival, nato pa se znajdejo v sistemu, kjer pomoč ni vedno samoumevna.
»Mi pa še vedno verjamemo, da vsako življenje šteje. Da si vsaka žival zasluži vsaj priložnost,«
so zapisali.
