Društvo Srebrna nit se opisuje kot združenje za dostojno starost. Ta je vse bolj odvisna od socialnega statusa, kot ugotavlja predsednica društva Biserka Marolt Meden v najinem pogovoru. V društvu želijo krepiti medgeneracijsko sodelovanje in solidarnost, zato so napisali javno pismo ob lanski izjavi vodje strokovne skupine na Ministrstvu za zdravje, red. prof. dr. Bojane Beović v zvezi z njenim priporočilom o razseljevanju večgeneracijskih družin v času epidemije s Covid-19. Da takšne, morda dobronamerne izjave, spodbujajo starizem in rušijo medgeneracijsko sodelovanja kot vrednoto preteklega, sedanjega in, upajmo, tudi prihodnjega časa, uvodoma pove sogovornica in poudarja: »Nič o starejših brez nas starejših!«
Kako živijo starejši v Sloveniji? Imajo dostojno starost?
Dostojno življenje danes je na žalost precej odvisno od socialnega statusa. Torej tisti, ki imajo dostojne pokojnine, prihranke in še kaj, živijo dostojno starost. To pomeni, da si lahko ob pokrivanju osnovnih življenjskih potreb privoščijo tudi obisk kulturnih prireditev, nakup knjige, počitnice, dodatne samoplačniške zdravstvene storitve, druženje s prijatelji in vse tisto, kar dela življenje tudi v starosti prijaznejše in kakovostnejše.
foto Mateja Jordovič Potočnik BMM
Pri nas pa številni nimajo niti za osnovo?
Vemo, da ima približno 268.000 upokojencev v državi pokojnino, ki jim ne omogoča dostojnega življenja, saj živijo pod pragom revščine. To pomeni, da nimajo dovolj denarja za vse osnovne življenjske potrebščine, ogrevanje, plačevanje računov, da o kakšnih priboljških, knjigi, novi obutvi in oblačilih ne govorimo. Tisti, ki imajo vrtičke, si pomagajo s pridelkom. Veliko jih mora po hrano na Rdeči križ in Karitas ter druge humanitarne organizacije. Zato tudi v Srebrni niti razmišljamo o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) za starejše od 65 let. Torej vsak starejši od 65 let bi vsak mesec do konca svojega življenja prejemal rento – UTD 300 evrov. Glede na to, da ima le približno 4 % upokojencev pokojnino, višjo od 1.400 evrov, bi ta UTD reševal stiske 96 % vseh upokojencev. Pri starejših bi tako rešili težave revščine, povečali zmožnost samoplačevanja domske oskrbe in pomoči na domu.
Smo Slovenci solidarni?
Slovenci smo na različne načine dokazali, da smo solidarni. Če pogledamo nekaj desetletij nazaj in se spomnimo, koliko šol, zdravstvenih domov, bolnišnic smo zgradili s samoprispevki in kako smo gradili Cankarjev dom, je to dokaz, da smo solidarni. Cel kup humanitarnih akcij, zadnja lani za Krisa, pred tem za posvetni Materinski dom, za Pediatrično kliniko, za medicinsko opremo za bolnišnice v vseh okoljih – torej, ko je treba dati denar, smo bili do zdaj več kot dovolj solidarni.
Pa do starejših?
Imamo botrstvo za otroke, danes bi ga potrebovali tudi za starejše, a verjetno odziv ne bi bil tako dober. Imamo veliko prostovoljcev, ki pomagajo pomoči potrebnim. Na srečo ne samo starejših, ki so v večini, ampak tudi med mladimi. Kljub temu imamo danes tako kaotične razmere, da je na žalost solidarnosti vse manj. Veliko k temu prispevajo ekonomske razmere, družbena omrežja in splošni trend, da je treba najprej poskrbeti zase …
Kaj se lahko naučimo o tem na primeru Covid-19 situacije?
Povsod po svetu se zavedajo, da za starejše v času epidemije ni bilo dovolj dobro poskrbljeno. Še posebej slabo je bilo poskrbljeno v domovih starejših. Pandemija je razgalila vse slabosti, ki so se kopičile zadnjih 20 let. Ugotavljamo, da je v času epidemije prihajalo do kršitve človekovih pravic najbolj ranljivih in do diskriminacije starejših. Menimo, da je tudi v Sloveniji, kot v številnih drugih državah, vlada domove starejših pustila na cedilu. Ker so že dolga leta zapostavljeni, je epidemija potencirala vse pomanjkljivosti.
Katere težave so prišle na dan?
Ker domovi starejših niso zdravstveni zavodi, so imeli najprej hude težave z zagotavljanjem zaščitne opreme in ves čas hude kadrovske težave, nato ni bilo dijakov in študentov na praksi, tudi ne prostovoljcev in sorodnikov. Vsem domovom bi morali odločevalci takoj priskočiti na pomoč z zaščitno opremo in predvsem s strokovnimi kadri, ki so ostali doma, ker zdravstveni sistem ni izvajal elektivnih storitev v bolnišnicah, zaprle so se specialistične ambulante, zobozdravstvene ambulante, zdravilišča … Pa minister za zdravje z odlokom ni odredil premestitev kadra. Verjetno je bilo tudi premalo pravočasnega in dovolj številčnega testiranja.
Je zdravstvena oskrba v domovih zagotovljena?
Ne smemo se slepiti, da je vsak, ki je potreboval bolnišnično oskrbo, to tudi dobil. V domu starejših zdravnik ni na voljo 24 ur na dan in niti ni dovolj osebja zdravstvene nege in oskrbe, opreme in zdravil, ki bi ti omogočali ustrezno pomoč, napotitev v bolnišnico ali dostojno smrt brez bolečin, če bi se sam za to odločil. Prof. dr. Tomažič piše o tihem ubijalcu, kako se stanje lahko nenadoma poslabša in brez pomoči v bolnišnici je izid zagotovo slabši. Domovi starejših niso bolnišnice!
V Srebrni niti ste že pred drugim valom napisali številna javna pisma s konkretnimi predlogi, kaj storiti, da se ne bo ponovila težka situacija iz prvega vala epidemije …
Žal je odzivov bolj malo. Pohvaliti pa je treba študente zdravstvene nege, ki so izkazali največ solidarnosti in priskočili na pomoč domovom z okužbami v prvem valu.
Opozarjali ste na diskriminacijo?
Po omejitvah nakupovanja v času epidemije, proti katerim so se izrekli vsi, ki vedo, kaj je diskriminacija starejših in kršenje človekovih pravic, so se obetale nove omejitve pri prevozih, kar je popolnoma nesprejemljivo. V želji zaščititi ranljive skupine velikokrat prihaja do prevelikih napak. In evidentne diskriminacije, starizma.
Posebej ste izpostavljali tudi osamljenost …
Zanesljive študije govorijo o tem, da pomanjkanje socialnih stikov in osamljenost pri starejših, še posebej pri kroničnih bolnikih, vodita v stres in zmanjšanje odpornosti, resno je prizadet imunski sistem in to lahko vodi v prezgodnjo smrt. Zato domov ne smemo zapirati pred prostovoljci, študenti in sorodniki, drugimi bližnjimi. Seveda pa morajo vsi upoštevati vse nujne varovalne ukrepe, ki jih priporoča NIJZ.
Kako medgeneracijsko sožitje danes na ravni posameznika udejanjamo v praksi? Je sploh možno v današnjem času?
Vse dobro se vrača. Če imamo v družini dobre odnose in dovolj vzgoje, ki vodi v medgeneracijsko solidarnost, si pomagamo med seboj, se imamo radi, potem ni strahu, da takšni odnosi ne bodo živeli v praksi. Seveda lahko živimo v sožitju, ki pa ni neko idealno stanje, ampak živ proces z vzponi in padci.
Lahko več generacij živi v sožitju tako pod skupno streho?
Res imamo čisto preveč velikih večstanovanjskih na pol praznih hiš in prevelikih stanovanj, kjer živita ena ali dve osebi. Tudi zato potrebujemo takšno stanovanjsko politiko, ki bo zagotovila več najemnih stanovanj za mlade in starejše, več varovanih stanovanj in enostavnejše zamenjave ter odkupe lastniških stanovanj in hiš. Starejši pa bi se morali bolj zavedati, da ni pomembno, kaj bomo po smrti zapustili potomcem, ampak kako bomo vsi skupaj bolje živeli. Imamo sicer zelo veliko razširjenih družin, ki živijo medgeneracijsko sožitje. Tako je pri meni doma, pri mojih sosedih na kmetiji in še marsikje.
… In na daljavo?
Epidemija je naredila veliko škodo sožitju na daljavo. Ko smo zaprti v okvire svoje občine in še danes, ko so domovi v strahu pred okužbo preveč zaprli vrata za sorodnike. Veliko sorodnikov je prej dnevno obiskovalo svoje ljube v domovih in jim pomagalo na različne načine, saj vemo, kako kadrovsko podhranjeni so domovi starejših. Zdaj pa se soočamo z dnevnimi klici sorodnikov, ki dobesedno jokajo ali besnijo, ker jim vodstva domov zaukazujejo obiske na en teden ali dvakrat na teden po pol ure. Morda niti na teden dni ne povsod. Temu se moramo kot družba odločno upreti.
Kaj bi morali narediti na ravni države in na lokalni ravni? Česa bi se moral zavedati vsakdo?
Vsi bi se morali zavedati, da bodo enkrat stari in da je treba težave, ki jih nihče ni reševal več kot 20 let, končno reševati. Demografska gibanja in staranje prebivalstva so namreč dejstvo, ki ne more čakati. V občinah bi morali prenehati dajati prednost različnim načičkanim krožiščem, razglednim stolpom, napajalnikom alkoholnih pijač in podobnim stvarem, ki so lahko skromnejši oziroma lahko počakajo. Starejši, ki potrebujejo pomoč za dostojno starost, pa ne morejo čakati. Vlada bi morala ob delitvi proračuna ustrezna sredstva nameniti skrbi za starejše. V Srebrni niti pa že dolgo zagovarjamo in zahtevamo samostojno Ministrstvo za starejše, ki bi bolje poskrbelo za vse starejše, saj se je sedanja delitev skrbi na več ministrstev izkazala za neučinkovito in slabo. Tudi od Urada za demografijo ne pričakujemo veliko koristnega, če sploh.
