Pomladne temperature so z marcem dosegle tudi senčne in nekoliko višje predele naše raznolike dežele ter s tem na plano privabile tudi prevečkrat premalo cenjene živali – kače. Ali jih prepoznamo in znamo sobivati z njimi za lepši jutri – naš in njihov?
V Sloveniji lahko opazimo 12 vrst kač, izmed katerih je 11 avtohtonih in 1 pogojno opažena.
Največja sta navadni in progasti gož
Največja predstavnika izmed vseh sta tako navadni gož (Zamenis longissimus), ki je razširjen po vsej Sloveniji in progasti gož (Elaphe quatuorlineata) z redko razširjenostjo po delih slovenske Istre. Povprečno oba zrasteta od cca. 160 do 180 cm, nemalokrat pa na območjih z dovolj hrane predvsem samice lahko zrastejo tudi preko 200 in vse tja do 225 cm. Kljub temu gre za popolnoma nenevarne kače, ki se človeku umaknejo in ob srečanjih ne predstavljajo nikakršnega tveganja ali nevarnosti.
Belica in črnica
Poleg omenjenih dveh na območju Istre lahko zasledimo tudi prav tako redko belico (Coluber gemonensis) in črnico (Hierophis viridiflavus), ki je najpogostejša na Primorskem, vendar jo lahko najdemo tudi drugod. Gre se za najhitrejšo slovensko kačo (od tod tudi ponekod uporabljena lokalna imena »švigalica« ali »šviga«), ki sicer živi lahko do nadmorske višine 2.000 metrov in jo nekoliko nižje z malo sreče srečamo tudi na Notranjskem, skrajnem zahodnem delu Štajerske in na Gorenjskem (predvsem območje med Škofjo Loko in Kranjem ter Medvodami) ter višje na redkejših najdiščih v Kašariji oziroma na poljih med Karavankami in Savo Dolinko. Tudi črnica in belica sta obe človeku popolnoma nenevarni.
Beloušla in kobranka ob vodah
Pester geografski živalski mozaik naše prelepe dežele pa dopolnjujeta tudi edini dve slovenski vodarici iz rodu Natrix in sicer belouška (Natrix natrix) in kobranka (Natrix tessellata). Srečamo ju največkrat na skupnih habitatih ob vodovjih (reke, jezera, bajerji, mlakuže, barja, mokrišča), kjer jima precej pogosto odgovarjajo nekoliko kisla tla. Hranita se z ribami, žabami, pupki, kuščarji in nekoliko redkeje z glodalci kot preostale kače. Ob zaznani nevarnosti se odmakneta in, če jima je varen pobeg onemogočen, se kot tudi nekatere tuje kače naredita mrtvi, da bi ju plenilec (človek) pustil pri miru. Nobena izmed naštetih ni
človeku nevarna ali strupena.
-
- Belouška
-
- Belouška
-
- Kobranka
Najbolj razširjena smokulja
Na vseh omenjenih habitatih pa lahko zelo pogosto opazimo in se srečamo tudi s smokuljo (Coronella austriaca), ki je najbolj razširjena kača pri nas. Gre se za predstavnico colubridov oziroma gožev, ki je po velikosti precej majhna (meri do dobrih 70 cm) in zelo koristna prebivalka kateregakoli vrta; ima precej hiter metabolizem in je zelo ješča in tako odlična borka proti glodalcem. Prehranjuje se tako z mišmi kot manjšimi voluharji, podganami in vsemi drugimi glodalci, ki bi vam utegnili narediti škodo. Je nestrupena in nenevarna, ob morebitnem rokovanju pa želi čim hitreje pobegniti po svoje in nima želje po kakršnihkoli stikih s človekom, četudi se lahko drži bližine hiš in vrtov.
Smokulja
Mačjeoka posebnica in leopardovka
V slovenski Istri z ogromno sreče lahko morebiti za trenutek ali dva v oko ali objektiv ujamemo tudi edino slovensko »polstrupeno« kačo (rear fanged v angleščini), ki si pri hranjenju in prebavi pomaga s strupniki na zadnjem delu gobca in sicer mačjeoko kačo (Telescopus falax). Je zelo redko opažena v majhni populaciji in človeku kot vse doslej omenjene in opisane tudi nenevarna.
Pogojno opažena, vendar vseeno uvrščena na Seznam zavarovanih živalskih vrst v Sloveniji je pa tudi leopardovka (Zamenis situla), ki je sicer balkanski endemit in najbližje razširjena na sosednjem Hrvaškem. Ime je dobila po vzorcu, ki je podoben leopardovemu, je pa tudi nenevarna in nestrupena kača, ki se človeku sama od sebe odmakne.
Trojček strupenih
Prav tako pa imamo tudi tri strupene predstavnike gadov iz rodu Vipera. Najpogostejši je modras (Vipera ammodytes ammodytes), ki je razširjen po večjem delu Slovenije in se drži predvsem skalnih prisojnih območij. Zraste lahko do dobrih 80 cm in se ob srečanju s človekom prav tako odmakne, do ugrizov pa prihaja predvsem zaradi posegov človeka vanj in v njegov prostor.
Podobno velja tudi za navadnega gada (Vipera berus), ki ga lahko opazimo v sredogorju in ponekod v visokogorju Julijcev, Karavank, Kamniško – Savinjskih Alp ter na nekaterih dinarskih planotah osrednje Slovenije. Zadnji predstavnik gadov je laški gad (Vipera aspis), ki je zelo pogosta in razširjena vrsta v sosednji Italiji, pri nas ga pa najdemo le na skrajnem zahodnem delu države na področju Stola v Breginjskem Kotu.
Najslabše je pobijanje – vse kače so zaščitene
Nemara vse omenjene in tudi druge kače imajo zaradi vpliva vere, literature, vrednot, obsesij in vraž prejšnjih obdobij od srednjega veka vse do nekaj desetletij nazaj negativen prizvok in se jih zaradi tega ter predvsem zaradi neznanja pobija, kar je pa najslabše, kar ljudje zmoremo in ob srečanju lahko naredimo. Vse kače v Sloveniji so zaščitene in je tako vsako poškodovanje ali uboj slednjih po zakonih Republike Slovenije kazniv, toda vsakdo ima moč rešiti življenje.
Za rehabilitacijo in oskrbo poškodovanih divjih živali (pod katere sodijo tudi vsi slovenski plazilci) je pristojen Azil za prostoživeče živalske vrste na Muti (02 / 87 61 285), za pomoč ob najdeni živali ali za prelociranje živali (iz hiše, vrta, kleti, garaže, avta itd.) pa se lahko obrnete tudi name (070 – 380 – 074, Ros, sodelujem z Azilom) in bomo situacijo rešili varno za vse udeležene in o tem skupaj tudi obvestili Azil ter rešili žival, ki nikomur noče žalega.
Prav tako se lahko s sliko in vprašanjem obrnete na Facebook skupino “Kača na obisku?” in odgovorili vam bomo na vsa vprašanja in razrešili dileme.
Kače so bogastvo in naša dediščina. Ohranimo jih – za nas, prihodnje rodove in predvsem za naravo. Naj še naprej tvorijo tisti nekoliko misteriozen in vedno manj nepoznan del mozaika sveta zunaj okna. Sobivajmo skupaj. Ker vsaka kača šteje!
