Avtor Andrej Vilčnik, kantavtor, društvo Humanitarček 8:00 dop ZANIMIVO

Gostujoča kolumna: Kaj pogrešam iz svojega otroštva?

Objavljamo gostujočo kolumno v razmislek o segrevanju ozračja …

V kraju, kjer sem odraščal, smo se otroci vsako zimo lahko skozi obdobje vsaj treh mesecev redno kepali, zidali igluje in mečevali z meter dolgimi ledenimi svečami …

Ko tako začenjam zgodbo, se počutim neskončno starega. Kot da govorim o časih naših babic in dedkov. Oni so šele poznali zimo … V vsej njeni čarobni – in težaški veličini. Stvar pravljic, bajk in povesti, pripovedovanih ob krušni peči, kamor si se od mraza, rdeč kot elstar jabolko, prišel pogret in v s svečami osvetljenem mraku januarja s širokimi očmi poslušat ohomotano vaško starešino, ki je s strahospoštovanjem v glasu govorila o babici Zimi.

Bodo današnji otroci sploh poznali zimo?

Če so naši starši in generacije pred njimi poznali njen poln objem, sem jo z vrstniki lovil le še za pete. Nečak in nečakinja jo lahko iz daljave spremljata le še kot megleno silhueto, ki se bo vsak hip razblinila. Bosta čez deset let, ob vstopu v srednjo šolo, sploh še pomnila, da je zares obstajala – ali se jima bo v spominu pretakala zgolj kot kakšna fatamorgana? Prikazen iz preteklosti.

Če pogledamo statistiko in trend, to skoraj zagotovo ni več vprašanje. Le še gotovost. Če sta jo onadva videla odhajati, jo bodo otroci, rojeni v prihodnjih letih, poznali izključno le še iz fotografij in pripovedavanj.

Spomnim se 20 let nazaj

Spomnim se, da smo pred približno 20 leti poslušali nekaj o topli gredi in ozonu. Takrat smo se tolažili in bili tolaženi, da je “to sicer vse res”, a da “se bodo s tem morali ubadati kvečjemu vnuki naših vnukov”.

Zdaj smo, komaj dobrih 20 let kasneje, kjer smo. Izredna suša, vročinski valovi, požari, lomljenje in izginjanje ledenikov, dvig morske gladine ter pomanjkanje vode.

Bomo kmalu vsi kot begunci, izžejani bežali pred vročino in sušo? Kam že? Na Mars?

Kakorkoli že, draga Zima, pogrešam te.

(Visited 49 times, 1 visits today)
Close