Epidemija razkrila vse slabosti zdravstvenega sistema

31 avgusta, 2020
Andreja Šalamun

Neučinkovitost, nedostopnost in korupcija so glavne težave našega državnega zdravstvenega sistema, je prepričan zdravnik Matej Beltram, dr. med., specialist oftalmologije, ki je razpet med delom v Sloveniji in Švici.

 

»Državni zdravstveni sistem je bil že pred epidemijo tik pred zlomom, epidemija pa je pokazala, da se je v tem času lahko ukvarjal zgolj z nujnimi primeri. Pregledov, diagnostike in operacij, ki smo jih v obdobju epidemije zamudili, z načinom, po katerem trenutno deluje državni sistem, nikoli ne bomo mogli nadoknaditi,« je prepričan Matej Beltram. Ocenjuje, da so največje težave sistema neučinkovitost, nedostopnost in korupcija. »V bistvu gre le za različne fasete ponarejenega diamanta. Pilimo ga, da se zelo blešči, a je v resnici daleč od pravega diamanta,« je slikovit sogovornik. Po njegovem mnenju so za to, da sistem še koliko toliko funkcionira, zaslužni predvsem požrtvovalni posamezniki, ki delajo s srcem in dušo, etično … »Razumljivo pa je, da je takih malo, saj jih sistem demotivira. Plača je namreč enaka za tiste, ki veliko delajo, in tiste, ki se raje malo potuhnejo,« pravi.

 

Pacient v izrazito podrejenem položaju

Kazalnik trenutnih razmer so tudi številni primeri posameznikov, ki tožijo zaradi počasne obravnave v primeru bolezni ali poškodbe, precej pa je odmeval tudi primer petletnega otroka, ki je na operacijo noge zaradi poškodbe čakal kar 21 ur.

Beltram je prepričan, da je trenutno pacient v državnem zdravstvenem sistemu v izrazito podrejenem položaju. »Za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je pacient zadnja skrb. Zanima jih le to, da se jim na koncu računi izidejo, ne pa tudi to, kako je pacient obravnavan in kako se vse večja obremenitev zdravnikov pokaže pri oskrbi pacientov. Zavarovalnica ni skrbnik pravic pacientov, pa čeprav ji zavarovanci obvezno zavarovanje vplačujemo dolga leta,« je kritičen. Pravi, da izračuni, ki jih je naredil, pokažejo, da v Sloveniji povprečna družina z dvema otrokoma in povprečnima plačama za obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje vplača okoli šest tisoč evrov na leto. »To je ogromno denarja in nihče ne more reči, da ne zadostuje. S tem denarjem, ki je na voljo, bi lahko delali bistveno boljše – denar bi lahko bolje porabili,« je prepričan sogovornik. Opozori, da je zelo opazna že razlika med državno ustanovo in koncesionarjem – »gre za dva različna svetova glede na to, kako ravnajo z denarjem, pa čeprav je kakovost oskrbe lahko povsem enaka«.

 

Dobro zdravstvo strateškega pomena za državo

»Sistem je v času epidemije pokazal ranljivost, izpostavil pa je tudi, da v njem ne prevladujejo interesi za dobro delovanje, ampak še kateri drugi,« pravi dr. Erik Brecelj, kirurg na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. »Predvsem pa smo, upam, v tem času spoznali, da je imeti dobro zdravstvo strateškega pomena za državo, če želi ta čim bolj normalno delovati tudi v času epidemij. Če zdravstveni sistem ne deluje, kolapsira tudi gospodarstvo in upam, da se odgovorni tega zavedajo,« poudari Brecelj.

Pravi, da smo bili doslej zelo obremenjeni z epidemijo, jeseni pa bo čas, da pokažemo, kako resno mislimo urediti zdravstveni sistem, da bo lahko deloval kljub epidemiji. »Zgodbe z respiratorji, ventilatorji in podobnim kažejo, da se politika morda še ne zaveda resnosti pomena urejenega zdravstva,« opozarja Brecelj. Poudari, da bo zelo pomembno, kakšna navodila bodo zdravstvene ustanove dobile za jesen, in da bi moral sistem delovati bolje kot pred epidemijo. »Prav je, da se ukvarjamo s COVID-19, vendar obstajajo tudi druge bolezni, ki jih je treba zdraviti. Zdravstvene ustanove so še vedno v krču, strah nas je epidemije, vnosa virusa v bolnišnice,« prizna.

 

V krizi sistem slonel na prostovoljcih

Na Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) pravijo, da je epidemija razkrila, da mora sistem, ki se ni posodobil že 30 let, v krizi sloneti na prostovoljcih. »Zanj gre čedalje manj skupnega denarja in čedalje več prispevkov ‘iz žepa’, se pravi, da za zdravstvene storitve plačujemo sami. S tem postaja tudi manj solidaren,« opozarjajo in dodajo, da se to, da politika zanemarja zdravstveni sistem, kaže v apatičnosti zaposlenih in njihovem odhajanju v druge službe ali v tujino. »S preleti letal in podeljevanjem različnih zahval ne moremo izboljšati razmer,« opozarjajo.

Poudarijo, da so največje težave povezane s pomanjkanjem strokovnega osebja, zlasti zdravnikov in medicinskih sester, zaradi epidemije pa tudi strokovnjakov v laboratorijih. Na drugem mestu so težave zaradi iztrošene medicinske opreme. »Zdravstveni sistem nujno in trajno potrebuje več denarja, s katerim bi izboljšali delovne pogoje za zaposlene in omogočili izvajanje zdravljenja. Brez dodatnih sredstev ne bo mogoče vrniti zdravstvenega sistema niti na raven, kot je bila pred začetkom epidemije. Narasli so stroški za nabavo osebne varovalne opreme, veliko denarja se porablja za diagnostične teste, zato ga zmanjkuje za drugo,« pravijo.

 

Dejansko stanje znano ob koncu poletja

Preveriti smo želeli tudi, ali so se v času epidemije čakalne vrste podaljšale. »Poročilo o čakalnih dobah pripravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Zadnji podatki, ki smo jih prejeli, so kazali, da čakalne dobe po epidemiji niso daljše, kar ni logično,« odgovarjajo na Ministrstvu za zdravje (MZ). »Razlika gre na račun bolnikov, ki bi morali biti obravnavani med epidemijo, pa še niso prejeli novega datuma obravnave, zato smo vse izvajalce zdravstvene dejavnosti v javni mreži pozvali, naj čim prej uredijo svoje ‘urnike’ in čakajočim pacientom, ki zaradi izrednih razmer niso prejeli storitve, določijo termin obravnave,« pojasnijo na ministrstvu. Rok za ureditev čakalnih seznamov je bil 31. julij 2020. »Načrtujemo, da bomo do konca poletja, na podlagi tega poziva, razpolagali z dejanskim stanjem o čakalnih dobah med epidemijo in po njej. Pridobljeni podatki bodo osnova za pripravo in izvedbo potrebnih ukrepov,« poudarijo na ministrstvu in dodajo, da pripravljajo rešitve za dolge čakalne dobe. »Za dejavnost specialističnih pregledov bo dodaten program zapisan v aneksu k splošnemu dogovoru, hkrati pa pripravljamo tudi razpis, ki bi zajel vse izvajalce z dovoljenji za delo (zasebniki, koncesionarji, javni zavodi) za vse storitve z nedopustno dolgo čakalno dobo. Program bo sprejet za letošnje in prihodnje leto,« navajajo na MZ.

Je pa ZZZS nedavno objavil podatek, da so slovenske bolnišnice v prvih sedmih mesecih letos opravile 30.796 obravnav manj kot v istem obdobju lani, kar pomeni 85 odstotkov lanske realizacije.

 

Čakalne dobe občutno daljše

Čeprav uradni podatki tega (še) ne kažejo, pa je epidemija zelo podaljšala čakalne vrste. »Na mojem ožjem področju, okulistiki, so se za operacijo sive mrene, ki je najpogostejši poseg (doleti vsakega drugega nad sedemdesetim letom), čakalne dobe podvojile. Prej je bilo treba nanjo čakati slabega pol leta, zdaj že skoraj leto,« ponazori Beltram. Poudari, da statistika čakalnih dob ne kaže realnih razmer, saj da ne zajema na primer tistih ljudi, ki do specialista sploh ne pridejo, ker jih ta zavrne, češ da ima vse termine zasedene.

Zelo sporno se mu zdi, da sistem izključuje zdravnike, ki nočejo biti del javnega zdravstva. »Tako lahko na primer pacient pride v mojo ordinacijo v Ljubljani na pregled le samoplačniško, pa čeprav gre za storitev s čakalno dobo. Če pa odprem ordinacijo v Celovcu ali Trstu, mu bo ista slovenska zavarovalnica pregled pri meni plačala,« ponazori. Prepričan je, da bi moralo biti javno zdravstvo urejeno tako, da bi si pacient lahko med vsemi zdravniki v Sloveniji svojega izbral sam, seveda pod pogojem, da ta izpolnjuje vse zahteve. Pacient mora imeti pravico izbire in odločanja.

 

Premalo denarja za plačilo dodatnih programov

Po nekaterih podatkih naj bi se v zdravstveno blagajno v času epidemije nateklo za okoli 200 milijonov evrov manj sredstev. Kako to vpliva na delo zdravnikov? »Podatki o prihodkih zdravstvene blagajne verjetno držijo ali pa bo primanjkljaj še večji. Pomanjkanje sredstev vpliva predvsem na plačilo dodatnih programov, s katerimi so se pred epidemijo skrajševale čakalne dobe,« pravijo na Zdravniški zbornici Slovenije. Če ne bo denarja za plačilo storitev (ne samo za zdravnike, temveč tudi za druge strokovnjake), bo opravljenega manj zdravniškega dela. »Domnevamo lahko, da se bo po drugi strani krepila dejavnost samoplačniških storitev in s tem povezanih dodatnih oziroma komercialnih zdravstvenih zavarovanj, kar vodi v neenakost in k zmanjšanju solidarnosti, ki naj bi jo zagotavljal javni zdravstveni sistem,« pravijo.

»Če pogledamo številke, ki jih objavlja kolega Mrevlje, hitro ugotovimo, da bi lahko prihranili ogromno,« pravi Beltram. Spomnimo, dr. Blaž Mrevlje, specialist interne medicine, je skupaj s prof. dr. Markom Nočem pred šestimi leti razkril, za koliko v Sloveniji preplačujemo žilne opornice – posledično so se cene znižale za približno petkrat, kar pomeni, da ljubljanski Univerzitetni klinični center (UKC) na ta račun letno prihrani skoraj 2,5 milijona evrov. »Če ta prihranek prenesemo na tisoče in tisoče artiklov, ki se uporabljajo v zdravstvu, sem prepričan, da bi lahko hitro ‘povrnili’ teh 200 milijonov evrov, če bi želeli,« pravi Beltram.

 

Kako naprej?  

Katere ukrepe bo treba sprejeti, da bi obolelim zagotovili hitro, celovito, kakovostno in varno zdravljenje? »Sistem je treba spremeniti tako, da bo pacient v ospredju. V takem sistemu, kjer je zadovoljen pacient, so zadovoljni vsi,« odgovarja Beltram. Prepričan je, da imamo v tujini dovolj zgledov in da jih zlahka prenesemo v naše okolje. »Ne govorim o privatizaciji zdravstva,« poudari. »Javno zdravstvo je to, da smo vsi zavarovani po solidarnostnem načelu, ampak pomeni pa tudi to, da ni izključevanja in ločevanj med zdravniki. Da torej lahko pacient izbira zdravnika po lastni presoji in po lastnih željah, denar, plačilo zavarovalnice pa sledi njegovi odločitvi. Na ta način se bodo stvari uredile same od sebe, brez posebnih komisij in pravilnikov,« je prepričan sogovornik. Doda, da pa je dolžnost države, da »nadzira, korigira in bedi nad celotnim dogajanjem in kakovostjo«. »Ne pa, da na vejico natančno predpiše, koliko plenic za inkontinenco lahko posameznik porabi v enem letu,« je odločen.

 

Cilj je zdravstvena oskrba čim večjega števila bolnikov

Najprej je treba pripraviti natančno analizo podatkov, pa pravi Brecelj in doda, da nas bodo podatki NIJZ o čakalnih dobah verjetno streznili. »Analizirati je treba tudi delo in postopke v bolnišnicah, ki so v času epidemije bolj ali manj nemoteno delale. Onkološki inštitut na primer ni bil bolnišnica za sprejem bolnikov s COVID-19. Opravili smo sicer manj dela kot v istem obdobju lani, vendar pa smo zdravili vse bolnike, ki so k nam prišli z diagnozo rak. Čakalnih dob ni bilo,« pove Brecelj. Doda, da bo treba preveriti, kakšno zaščito so uporabljali, da so lahko nemoteno delali, in to prenesti tudi na druge bolnišnice. »Načrtovati bo treba sistem, kako delati, če pride do hude epidemije, do takrat pa izvajati redno delo. Zgodilo se je, da so covid bolnišnice čakale bolnike, ki jih ni bilo, v tem času pa so izvajale samo nujne operacije. Tega si jeseni ne smemo več privoščiti,« opozarja Brecelj. Smiselno se mu zdi v sistem vključiti tudi zasebne zdravnike in čim več dela razdeliti. »Cilj mora biti, da bi čim več bolnikov prišlo do zdravstvene oskrbe,« je jasen.

 

Potrebujemo sistemske ureditve

Stvari je treba urediti sistemsko, je prepričan Beltram. »Čez pet, deset let bo to, kar se je zgodilo med korono, postala stalnica. Pa ne zaradi virusa, ampak zaradi starostne piramide. Število potrebnih operacij – na primer sive mrene, prostate, menjave kolka … – bo čez desetletje dvakrat večje kot danes. To pomeni, da bomo, če bomo hoteli slediti potrebam, potrebovali nove bolnišnice, zdravnike, sestre, tehnike, inženirje …,« opozori sogovornik. Poudari, da je zadnji čas, da nekaj naredimo. »Bogastvo držav se ne bo merilo le v višini BDP, ampak tudi v kakovosti in dostopnosti zdravstvenega sistema,« je prepričan Beltram.

(Visited 229 times, 1 visits today)