Les se zaščiti predvsem s postopki njegove obdelave

2 junija, 2020
Samo Kranjec
Biocidna zaščita je nujna za tehnično zahtevne konstrukcije, kot so mostovi in visoke stavbe.

Zaščita vključuje načrtovanje, konstrukcijsko zaščito, izbiro ustrezne lesne vrste. Biocidna zaščita pride na vrsto šele, če omenjeni postopki niso bili dovolj učinkoviti.

 

Zaradi vedno bolj ostrih okoljskih zahtev v EU se prostor za biocidno zaščito lesa vztrajno krči. Dandanes se zaščita lesa pred zunanjimi vplivi in škodljivci zagotavlja predvsem s postopki njegove obdelave. Pri samih sredstvih za zaščito pa dobiva pomembno vlogo nanotehnologija.

Les se v gradbeništvu vse bolj uveljavlja. Kakšno zaščito potrebuje, da bo lesena gradnja konkurenčna klasični – tako pri leseni gradnji kot pri stavbnemu pohištvu? »Konkurenčnost lesne gradnje ni tesno povezana z zaščito lesa. Odločitev za lesno gradnjo je odločitev posameznika, kje želi živeti – v toplem naravnem okolju ali betonu,« razlaga dr. Miha Humar s Katedre za lesne škodljivce, zaščito in modifikacijo lesa Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Pri omenjenem gre po sogovornikovih besedah za soočanje različnih konceptov. Nobena rešitev ni primerna za vse načine bivanja. Glavne prednosti lesene gradnje so prilagodljivost, hitrost (hiša je zgrajena hitro), nizek ogljični odtis in podpora domači industrija. Les na prostem je izpostavljen delovanju biotskih in abiotskih dejavnikov razkroja. V naravi so ti procesi zaželeni, kadar pa les uporabljamo v gospodarske namene, želimo te procese čim bolj upočasniti. Je pa razgradljivost lesa tudi prednost, saj pri njem ne morejo nastati otoki plastike sredi oceana.

 

Biocidna zaščita le, če druge vrste ne zadostujejo

Humar pravi, da je zaščita lesa danes razumljena veliko širše kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Dandanes zaščita vključuje načrtovanje, konstrukcijsko zaščito, izbiro ustrezne lesne vrste in šele na koncu, če nam lesa ni uspelo zaščititi drugače, se odločimo za biocidno zaščito pred škodljivci, plesnijo in bakterijami. Je pa biocidna zaščita nujna za tehnično zahtevne konstrukcije, kot so mostovi in visoke stavbe.

»Pri hišah je smiselno zaščiti konstrukcijo. Zaščitena konstrukcija je garancija, da bo stavba ostala statično stabilna tudi v primeru kratkotrajnega puščanja vodovodne inštalacije. Pri zaščiti fasade je ključno vprašanje, kaj pričakujemo. Kakšno barvo želimo ohraniti? Ali želimo lesu spremeniti barvo, ali nam je vseeno, če posivi. Danes se vedno več uporabnikov odloča, da fasadnih oblog ne premazuje, ker je to drago in zamudno. Odločitev za posamezno rešitev je povezana z življenjskim slogom posameznika,« razlaga sogovornik. Dodaja, da siva patina, ki nastane, ni zaščitni sloj, in lesa ne ščiti.

 

Prodira nanotehnologija

Miha Humar pravi, da se bodo biocidni izdelki uporabljali le tam, kje je nujno treba. »Nove generacije so učinkovite in okolju prijaznejše od zaščitnih sredstev iz prejšnjega stoletja. Na področje zaščite lesa prodirajo rešitve, ki temeljijo na nanotehnologiji. V prihodnje se bo nabor rešitev za zaščito še zmanjševal. Glavni vzrok je zaostrena zakonodaja EU. Zato se bodo vedno bolj uveljavile tudi rešitve, ki ne temeljijo na biocidnem delovanju, kot je na primer modifikacija lesa, premazi na osnovi voskov in podobno,« razlaga Humar.

 

Slovenija v svetovnem vrhu

Industrija premazov in biocidnih izdelkov za zaščito lesa se deli v dve skupini. Za ‘naredi sam’ uporabnike in za industrijo. Z industrijskega vidika so največji uporabniki biocidnih proizvodov tesarji, mizarji in nekateri izdelovalci lesenih hiš.

Slovenija ima po Humarjevih besedah zelo dobro razvito industrijo zaščite in modifikacije lesa. Tako z industrijskega kot raziskovalnega vidika sodimo v sam vrh. V Ljubljani imamo denimo eno najbolj celovitih terenskih polj za preizkušanje odpornosti lesa v realnih pogojih na svetu.

Vedno bolj se bodo uveljavljale rešitve, ki ne temeljijo na biocidnem delovanju, kot je denimo modifikacija lesa, premazi na osnovi voskov in podobno.

Dodatna zaščita le za vidne zunanje dele hiše

Humarjeve besedah potrjuje tudi Nataša Teraž Krois, vodja razvoja v Lumarju. »Osnovni gradnik lesenih montažnih hiš je konstrukcijski les, ki se uporablja za izdelavo posameznih elementov hiše; zunanjih in notranjih sten, medetažne konstrukcije in strešne konstrukcije, kjer se uporablja izključno tehnično sušen les. Ob pravilni vgradnji materiala v proizvodnji in kakovostni izvedbi na terenu, s katero preprečimo navlaževanje ali gradbene poškodbe, ni potrebe po dodatni impregnaciji ali zaščiti tega lesa.«

Dodatna površinska zaščita lesa se po njenih besedah izvaja samo na zunanjih vidnih lesenih delih hiš, kot so denimo napušči. Ker gre tudi v tem primeru za tehnično sušen les, so premazi mišljeni predvsem kot dodatna zaščita pred UV žarki in dodatna odpornost proti vodi oziroma vlagi. Gre za tonirane lazure, s katerimi v prvi vrsti zagotovimo želeno barvo elementa. Podobno je tudi z vidnimi lesenimi elementi znotraj hiše, kot na primer vidne lesene preklade ali stropniki. Tudi v tem primeru imajo premazi oziroma lazure predvsem estetski učinek za doseganje želene barve.

Nataša Teraž Krois pravi, da se premazi uporabljajo za zaščito lesa, zato neposrednega vpliva na energetsko učinkovitost nimajo. V primeru nastanka gliv zaradi navlaževanja ali gradbenih poškodb pa imajo lahko negativen vpliv na bivalno ugodje. To pa preprečimo s pravilno projektiranimi detajli in kakovostno gradnjo, kar pa ni povezano s samo zaščito lesa, temveč s kakovostjo gradnje na splošno.

(Visited 27 times, 1 visits today)