Bo pandemiji uspelo, kar razvojni strategiji ni?

2 junija, 2020
Samo Kranjec, glavni in odgovorni urednik

Tudi letos lahko ob preučitvi tehnološko-poslovnega stanja slovenskega gozdarstva in lesnopredelovalne industrije ugotovimo, da je v obeh dejavnostih še veliko prostora za izboljšave. Predvsem bi se morale medsebojno bolj tesno povezati v učinkovito gozdno-lesno verigo, v okviru katere se bo naše gozdno-lesno bogastvo odrazilo v proizvodnji in prodaji izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Ta primanjkljaj morda najbolje čutijo proizvajalci lesenih montažnih hiš, ki morajo lesene komponente kupovati v tujini, saj jih pri nas ni na voljo.

Gozdarji so na udaru podnebnih sprememb, kar se kaže v vse pogostejših ujmah in povečanih napadih podlubnikov, ki pustošijo zlasti po smrekovih gozdovih. Gozdarska stroka mora temeljito premisliti, na kakšen način lahko dolgoročno ohranimo svoje največje naravno bogastvo.

Lesnopredelovalna industrija, ki je od časa po osamosvojitvi zdesetkana, je začela pozitivno poslovati od leta 2013. Vznikajo nova, uspešna podjetja. Celotna panoga pa še ni na trdnih nogah. Poznavalci pravijo, da se strategija razvoja lesnopredelovalne dejavnosti v praksi ne udejanja.

Omenjenim izzivom se je v marcu pridružila še pandemija koronavirusa, ki je celotno gospodarstvo zamajala do temeljev. Tudi v gozdarstvu in lesnopredelovalni dejavnosti mrzlično iščejo izhod iz krize. Če bo pandemija okrepila zavedanje o pomenu lokalne proizvodnje in spodbudila oblikovanje učinkovite domače gozdno-lesne verige ter proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo, bo celotna dejavnost za trenutno stisko v prihodnosti bogato poplačana.

(Visited 25 times, 1 visits today)