Kako onesnažena so tla v Sloveniji?

29 marca, 2021
Samo Kranjec

Tla na območju naše države so precej dobro ohranjena, sliko pa kazijo predvsem štiri onesnažena območja: tla so močno onesnažena v Celju, Mežiški dolini, Idriji in na Jesenicah.

Rudarstvo in težka industrija sta v omenjenih krajih pustila močan pečat. Razmere so najbolj pereče v Celju, ker tam na onesnaženem območju živi največ ljudi. Kmetijsko zemljo pa bolj kot onesnaženje zaznamuje pozidava, ki jo proizvodnji hrane jemlje za vedno.

V Sloveniji je bilo največ raziskav onesnaženosti tal in rastlin izvedenih na onesnaženih območjih (Celje, Mežiška dolina, Idrija, Jesenice). Splošno stanje tal v Sloveniji se ocenjuje na osnovi sistematičnih raziskav, ki potekajo po enotni metodologiji z mrežo vzorčnih mest 8×8 kilometrov. Do zdaj je bilo v tej mreži vzorčenih 300 vzorčnih mest, ki so enakomerno razporejena po državi.

V splošnem stanje dobro

»Rezultati kažejo, da je v splošnem stanje tal v Sloveniji dobro,« pravita dr. Helena Grčman in dr. Marko Zupan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. »Na nobenem vzorčnem mestu ni bilo preseganja opozorilnih ali kritičnih vrednosti za organske potencialno nevarne snovi. Iz skupine anorganskih snovi se zaradi antropogenih vplivov (vpliv človeka, op. p.) največkrat pojavljajo povečane vsebnosti kadmija (Cd), svinca (Pb), cinka (Zn) in bakra (Cu); med elementi geogenega porekla pa nikelj (Ni) in kobalt (Co). Glede sprejema kovin v rastline je najbolj proučevana kovina kadmij, največ raziskav pa je bilo narejenih na območju Celja. Največje vsebnosti kadmija so ugotovljene v korenovkah (korenje, pesa), listnati zelenjavi (endivija, špinača) in v nekaterih poljščinah (pšenica), manj pogosto v plodovkah (paradižnik, kumare) in zrnju koruze ter stročnicah,« razlagata Grčmanova in Zupan.

Sogovornika pravita, da ima vsak od omenjenih elementov svojo pot vnosa. Najbolj razpršeno se pojavlja kadmij, za katerega je bilo največkrat ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti (25 % vzorcev). Poleg topilniške dejavnosti (denimo v Celju in Mežiški dolini), industrije, izgorevanja fosilnih goriv, so njegov izvor mineralna (predvsem fosforjeva) gnojila, torej kmetijska dejavnost.

»Na območjih brez rudniške in topilniške dejavnosti je bil glavni izvor svinca v tleh promet v času uporabe osvinčenega bencina. Baker najpogosteje najdemo v vinogradih kot posledico uporabe fitofarmacevtskih sredstev,« poudarjata Grčmanova in Zupan.

Po besedah Helene Grčman sta zelo pereči grožnji onesnaževanje in pozidava. Posledice onesnaževanja v tleh ostajajo dolgo, zavedanje o onesnaževanju tal pa se je pojavilo bistveno kasneje kot o onesnaževanju vode in zraka. Škodljive snovi iz tal lahko prehajajo v prehranjevalno verigo in podtalnico, z erozijo tudi v površinske vode.

Sistematičen nadzor le v Mežiški dolini

Kot pravi Grčmanova, se sistematično in vodeno izvajajo ukrepi za preprečevanje vnosa nevarnih snovi v človeški organizem le v Mežiški dolini. Sogovornica poudarja, da je treba posebno pozornost namenjati monitoringu otroških igrišč, pa tudi zaostriti nadzor nad premeščanjem materiala z ene lokacije na drugo, saj se je že zgodilo, da so na igrišče otroškega vrtca v Ljubljani prenesli s svincem onesnaženo zemljino.

Na vprašanje, kdo so v Sloveniji največji onesnaževalci tal, Helena Grčman odgovarja, da so v preteklosti pustili največji vpliv rudniško-topilniška dejavnost , metalurška dejavnost in promet. »Zagotovo so velika težava tudi črna odlagališča odpadkov, ki so običajno našla svoj prostor v opuščenih gramoznicah, na opuščenih industrijskih območjih ter celo v vrtačah in breznih,« razlaga Grčmanova.

Dobra kmetijska praksa zmanjšuje onesnaženje

Tudi kmetijstvo je lahko onesnaževalec s pretiranim gnojenjem in uporabo fitofarmacevtskih sredstev, predvsem, kadar se ne upošteva predpisanih količin in vremenskih razmer ob uporabi. Negativne vplive kmetijstva na okolje po besedah sogovornice lahko zelo zmanjšamo in celo preprečimo, če dosledno upoštevamo navodila dobre kmetijske prakse: gnojenje mora biti strokovno utemeljeno, odmerki morajo temeljiti na analizah založenosti tal s hranili (fosforjem in kalijem) in na izračunu (gnojilnem načrtu), ki upošteva velikost pridelka (odvzem hranil). Dušik se mora dodajati v več manjših odmerkih, v skladu s potrebami rastlin (intenzivnost rasti).

Nekatera mineralna gnojila so lahko vir kadmija (Cd), ki onesnaži tla in je dostopen tudi rastlinam. V zadnjem času je inšpekcija ugotovila kar nekaj primerov preseženih količin Cd v pridelkih, predvsem v zelenjavi (radič, korenček, česen), za kar je verjeten vzrok uporaba manj čistih fosforjevih gnojil. To je tudi velika težava v EU, zato je ta letos sprejela zakonodajo, ki omejuje količino Cd v mineralnih gnojilih in predpisuje označevanje vsebnosti Cd.

 

Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Okolje 2019.

Nazaj na kategorijo okolje.
(Visited 38 times, 1 visits today)