Koncepti trajnosti in pasivne gradnje so znani že dalj časa. Njihov osnovni namen je zmanjševati količino energije ki je potrebna za obratovanje zgradbe, za to pa so potrebni tako energijsko učinkoviti materiali in sistemi kot tudi pametno načrtovanje in koriščenje naravnih danosti posameznega področja.
Današnje hiše že presegajo nekdanje okvire
Definicija skoraj nič-energijske stavbe pravi, da so potrebe po energiji danega objekta zelo nizke, preskrbijo pa jih obnovljivi viri energije, proizvedeni v bližini. V današnjem času pa tradicionalni model pasivne gradnje izpodrinjajo nove ideje. Zasledovanje trajnosti v gradbeništvu namreč stremi že k energetsko pozitivnim stavbam, opremljenimi s sistemi za proizvodnjo in skladiščenje energije, hkrati pa se preko same energetske učinkovitosti ozira tudi na uravnoteženje okoljskih okoljskih, ekonomskih in družbenih lastnosti stavbe.
Eno večjih ovir predstavljajo stroški
Kljub pomembnim tehnološkim korakom v zadnjem času pa na poti širšega razvoja trajnostne gradnje najpogosteje stojijo stroški, ki opazno presegajo tiste v tradicionalni gradnji in tako odvrnejo marsikaterega investitorja. Kljub temu pa se ne gre ozirati zgolj na samo izgradnjo – treba je upoštevati tudi vzdrževanje in obratovanje v njenem celotnem življenjskem ciklu, ki so v objektih z nizkoenergijsko zasnovo veliko nižji.
