»Nuklearke zahtevajo pozornost, če hočemo, da so varne«

16 marca, 2021
Nina Šprohar

»Nemški eksperiment z obnovljivimi viri energije traja že 20 let; vanj so vložili več kot 500 milijard evrov, pa so na istem z izpusti ogljikovega dioksida (CO₂), kot so bili pred dvajsetimi leti. Če bi vsa ta sredstva vložili v gradnjo jedrskih elektrarn, bi jih lahko zgradili že več kot sto in bi bila celotna Evropa elektrificirana, brez izpustov CO₂,« je prepričan dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožefa Stefana (IJS).

Meni, da Slovenija potrebuje drugi blok jedrske elektrarne in da moramo odločitev o tem sprejeti čim prej.

V Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) se kot eden glavnih ciljev pojavlja razogljičenje energetskega sektorja. Kako lahko ta cilj, poleg gradnje jedrskih elektrarn, še dosežemo?

To je možno z jedrskimi, delno pa tudi s hidroelektrarnami. Težava pri sončni in vetrni energiji je namreč v tem, da je treba imeti precej velike zalogovnike energije, ki jih na trgu ni, ali pa črpalne elektrarne, kot so Avče. A je razvoj na tem področju kljub velikim vložkom dokaj počasen, staviti samo na obnovljive vire energije (OVE) pa lahko pomeni občasno pomanjkanje elektrike.

Kaj bi torej za Slovenijo pomenil JEK 2? Kdaj bi ga lahko usposobili?

Za gradnjo naj bi se odločili najpozneje do leta 2027. Gre namreč za velik projekt, že pred samo gradnjo je potrebnih veliko priprav, usposobiti je treba precej ljudi. Največje napake se v praksi zgodijo že pred podpisom pogodbe, čemur smo lahko bili priča tudi pri TEŠ 6.

Kaj je bila takrat po vašem mnenju glavna težava?

Prav te prekratke oziroma premalo intenzivne strokovne priprave. Tako veliki projekti se pri nas pojavljajo na 20, 30 let, zato je treba vsakič začeti znova – z novimi ljudmi, novimi izobraževanji in podobno.

Kolikšen delež električne energije bi v Sloveniji proizvedel JEK 2?

Najbrž bo to elektrarna, ki bo imela približno 1,2 gigavata moči – s tem bi pri današnji porabi električne energije dosegli kakšnih 70 odstotkov vse porabljene energije v Sloveniji.

Bo to za naše potrebe dovolj?

Če gledamo današnjo porabo, da. Potem starega bloka sploh ne potrebujemo več. A so pomembne tudi projekcije za naprej – če bomo razvijali e-mobilnost, ogrevanje s toplotnimi črpalkami in če poskušamo zamenjati fosilna goriva z elektriko, je bomo potrebovali precej več. Najbrž bomo tudi ob novi elektrarni morali še vedno uvažati delež energije, sploh če do takrat zapremo šoštanjsko elektrarno.

Kako pa bo s financiranjem, se bomo tudi tokrat povezali s Hrvati?

Predvidevam, da za sodelovanje ne bodo zainteresirani le Hrvati, temveč tudi Madžari, Avstrijci, celo Nemci oziroma tisti, ki so se odločili, da na svojem ozemlju ne bodo gradili jedrskih elektrarn. Vsi utegnejo biti zainteresirani soinvestitorji.

Evropska strategija sicer gradenj jedrskih elektrarn ne podpira.

Da, vendar dopušča članicam, da se same odločajo, kaj bodo naredile s svojo energetsko mešanico. Ta trenutek torej EU ne podpira jedrske energije, kot podpira obnovljive vire energije, nima pa težav, če se države članice vseeno odločajo za gradnjo tovrstnih elektrarn.

Katere druge države pa se še odločajo za gradnjo novih jedrskih elektrarn?

Finska, Francija, Madžarska … Tudi Poljska, ki velja za tradicionalno premogovniško državo, je te dni jasno napovedala, da bo začela premog opuščati in namesto tega zgradila šest novih nukleark. Še Bolgarija želi znova zagnati ustavljeno gradnjo jedrskih reaktorjev v kraju Belene. Skoraj polovica članic EU vidi resno prihodnost v jedrski energiji.

Druga polovica pa ravno obratno, najbolj vidna je recimo Nemčija.

Nemški eksperiment z obnovljivimi viri traja že 20 let, vanj so vložili več kot 500 milijard evrov, pa so na istem z izpusti CO₂, kot so bili pred dvajsetimi leti. Če bi vsa ta sredstva vložili v gradnjo jedrskih elektrarn, bi jih lahko zgradili že več kot sto in bi bila celotna Evropa elektrificirana, brez izpustov CO₂. Ta eksperiment se jim počasi maščuje, vse bolj je jasno, da jim, ne glede na ogromne finančne vložke v veter in sonce, ni uspelo zmanjšati izpustov CO2. Skratka, iz Nemčije se vse bolj sliši, da ne morejo kar nenadoma opustiti premoga in jedrske energije na račun obnovljivih virov.

Vseeno pa tudi jedrski odpadki niso ravno nedolžni.

Jedrski odpadki načeloma ne igrajo velike vloge, saj jih je glede na proizvedeno energijo zelo malo v primerjavi s fosilnimi gorivi. Kilogram pokurjenega premoga ali nafte generira tudi več kot kilogram CO₂, medtem ko povprečen Slovenec, ki doživi 80 let, z vso energijo, ki jo porabi v svojem življenju, za seboj pusti pol litra radioaktivnih odpadkov. To je enostavno obvladljiva količina.

Zadržki pa še vedno ostajajo, zakaj?

Res je, a ne razumem, zakaj jih nismo do zdaj v skoraj 70 letih, odkar jedrska energija deluje dobro po tako rekoč celem svetu, še razčistili. Temu se čudim.

Morda zaradi dogodkov, kot se je zgodil na Japonskem ali pa pred štiridesetimi leti v Černobilu?

Mogoče. Drži pa tudi, da vsi viri energije puščajo posledice na okolju in zdravju in da je zaradi drugih virov energije, še zlasti premoga, umrlo dosti več ljudi, kot jih je umrlo zaradi sevanja jedrskih elektrarn. Jedrska energija ravno zaradi izjemno velike gostote energije potrebuje zelo malo maso goriva. Posledica je malo odpadkov in tudi manj vplivov na okolje.

Tudi če se zgodi nesreča?

Da, saj so bile te do zdaj zaradi precej dobrih dizajnov elektrarn bistveno manj škodljive kot vpliv celotne naftne in premogovne industrije na zdravje ljudi in okolje. A če hočemo, da so jedrske elektrarne varne, potrebujejo pozornost.

Čigavo?

V državi mora biti stroka neodvisna od proizvajalca energije. Na IJS imamo približno 50 ljudi, ki se ukvarjajo z jedrskimi elektrarnami, te kadre bi bilo smiselno še okrepiti, sploh v primeru gradnje novega bloka. Ravno zato, da imamo vpogled v to, kaj se kupuje, da spremljamo, kako poteka projekt, in da lahko pomagamo, če pride do kakršnihkoli težav.

Kako pa gledate na možnost, da bi zgradili več manjših reaktorjev?

Ta ideja je zame kot raziskovalca precej zanimiva, za industrijo pa ne toliko, ker trenutno ni nobenega komercialno dostopnega malega modularnega reaktorja. V ZDA so blizu, da bi enega licencirali, Rusom pa je enega že uspelo. To je naslednik njihovih mornariških reaktorjev, ki so jih imeli na civilnih ledolomilcih. Takšni reaktorji so bili razmeroma majhni, imeli so približno 30 megavatov moči, podobno je z novimi.

Kje so zdaj ti reaktorji?

Dva so postavili na splav oziroma barko, ki so jo parkirali v zalivu in povezali s kopnim, da bo zagotavljala energijo za mesto Bilbino v vzhodni Sibiriji. To sta prva mala oziroma modularna reaktorja v civilni rabi. Sicer pa mali modularni reaktorji izvirajo iz vojaških mornariških programov. Jedrske podmornice in letalonosilke namreč poganjajo jedrski reaktorji z električno močjo med nekaj deset in 100 megavati.

Bi jih lahko predelali za civilno rabo?

Da, v nekaj letih že. Potreben bo seveda precejšen vložek v razvoj, približno milijardo evrov na reaktor. Ker to intenzivno počnejo že Američani, Rusi in Kitajci, lahko pričakujemo, da se bodo v desetih letih takšni reaktorji že pojavljali na trgu.

Koliko bi jih potrebovali v Sloveniji, če bi želeli pokriti vso našo porabo?

Reaktorji moči okrog 30 megavatov so primerljivi s proizvodnjo energije hidroelektrarne na spodnji Savi. Takih z močjo 100 megavatov bi v Sloveniji potrebovali približno od 10 do 15. A je cenovno verjetno bolje postaviti enega večjega – tudi tehnično gledano so večji stroji praviloma bolj učinkoviti od manjših.

Kaj pa z vidika varnosti?

So primerljivi z večjimi. Manjši reaktorji bodo načeloma narejeni tako, da bodo lažje obvladljivi in bodo zahtevali manj kadrov. A so tudi večje elektrarne varne, še posebej če jih primerjamo z drugimi viri energije. Pred kratkim smo recimo v Zagrebu zabeležili precej močan potres, krška elektrarna pa je dosegla le nekaj odstotkov obremenitve, za katero je bila projektirana. Škode sploh ni bilo.

Kaj pa, če bi bil prišlo do hujšega potresa v Krškem namesto v Zagrebu?

Pravzaprav bi moral biti res zelo hud, ker so tovrstne elektrarne zgrajene tako, da zdržijo zelo močne potrese. Veliko betona, ki varuje okolico pred sevanjem iz elektrarne, deluje tudi kot bunker, ki ga je zelo težko podreti.

Možne so tudi morebitne poplave, Sava je blizu …

Tudi v primeru poplav je krška nuklearka zelo varna, saj stoji za visokimi nasipi na levem bregu, Sava pa se ob poplavljanju razlije na desni breg. Tako potem elektrarna obstane na suhem otoku. Kot pravim, če je projekt skrbno premišljen in pretehtan, ga je možno izvesti tako, da do večjih težav nikoli ne pride.

 

Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Energetika 2020.

Nazaj na kategorijo energetika.
(Visited 64 times, 3 visits today)