Daljinski sistemi ogrevanja imajo v Sloveniji zelo pomembno mesto, v prihodnje pa bo njihova vloga v energetskem sistemu še rasla, tudi pri boju s podnebnimi spremembami.
V Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN) je država določila, da bo daljinske sisteme širila ter krepila njihovo energetsko učinkovitost. Pomembno mesto bodo imeli tudi v boju s podnebnimi spremembami, saj omogočajo kombinacijo več virov na določeni lokaciji ter celovito reševanje izpustov toplogrednih plinov, obenem pa je v njih mogoče uporabiti odpadno toploto iz industrije. »NEPN daljinske sisteme ogrevanja prepozna tudi kot pomemben element pri povezovanju sektorjev ter tudi shranjevanju energije na dnevni ravni,« poudarjajo na Ministrstvu za infrastrukturo (MzI).
Država spodbuja daljinske sisteme na OVE
Kako država spodbuja njihovo vzpostavitev? »V okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020, prednostne osi Trajnostna raba in proizvodnja energije ter pametna omrežja, prednostne naložbe Spodbujanje proizvodnje in distribucije energije, ki izvira iz obnovljivih virov, se z javnimi razpisi dodeljujejo nepovratna sredstva za sofinanciranje projektov daljinskega sistema na obnovljive vire energije (DO OVE). Spodbujajo se naložbe v nove sisteme in mikro sisteme DO OVE. Do finančnih spodbud so upravičeni tudi investitorji, ki širijo sistem DO OVE ali gradijo novo kotlovnico s kotli na lesno biomaso kot vir za obstoječe daljinsko omrežje,« razlagajo na ministrstvu.
Koristi kogeneracije in trigeneracije
Daljinski sistem ogrevanja ima številne prednosti pred individualnim. Ob tem pa imata kogeneracija, kjer se poleg toplote proizvaja tudi električna energija, ter trigeneracija, kjer nastaja tudi hlad, dodatne prednosti pred sistemom, ki proizvaja le toploto. Največji izkoristek sistema pa dosegamo pri trigeneracijah, saj lahko delujejo celo leto, pri čemer se poleti objekti hladijo z absorpcijskimi hladilniki.
»Kogeneracija je primerna za vse vrste objektov in moči,« pravi dr. Alojz Poredoš, predsednik Slovenskega združenja za energetiko. Pojasni, da so na trgu mikro enote za individualne hiše in velike za večje objekte ali soseske. »Specifična cena manjših enot je višja (vrednost investicije na enoto moči) kot pri velikih enotah. Zato se kogeneracije gradijo v glavnem v večjih enotah, od megavata naprej. Kogeneracije so najbolj uspešne tam, kjer imamo skozi celo leto poleg elektrike tudi potrebo po toploti. V Sloveniji jih ni veliko, ker so stroški gradnje občutno višji kot pri običajnih sistemih daljinskega ogrevanja (kurilnica). Pri trigeneracijah je podobno,« pravi dr. Alojz Poredoš.
Možnost za nadgraditev ljubljanskega sistema
Naš največji daljinski sistem – ljubljanski –, ki deluje kot kogeneracija, bi lahko po sogovornikovih besedah nadgradili v trigeneracijo. »V Ljubljani bi to prišlo v poštev, ker imamo v omrežju toplo vodo celo leto, poleti za oskrbo s sanitarno vodo. Vse večje stavbe bi lahko imele namesto kompresorskih hladilnikov absorpcijske in bi uporabljali toploto iz Termoelektrarne Toplarne Ljubljana (TE-TOL). Ta namreč poleti močno zmanjša proizvodnjo elektrike, ker so potrebe po toploti precej manjše. Če bi toploto uporabljali za hlajenje z absorpcijskimi hladilniki, bi lahko TE-TOL proizvajal več električne energije,« razlaga Poredoš.
Smer razvoja: decentralizacija
Ko govori o razvoju daljinskih sistemov ogrevanja v svetu, Alojz Poredoš pravi, da ta teče v smer decentralizacije. »Veliki centralni sistemi, kot je ljubljanski ali velenjski, se ne gradijo več. Postavljajo se manjše enote do 50 megavatov moči, pri čemer potrebe posameznega območja pokrivajo z več med seboj povezanimi enotami. Če je potreba po toploti manjša, deluje le nekaj enot, pri okvarah posameznih enot pa lahko ‘vskočijo’ druge, kar poveča zanesljivost delovanja sistema,« razlaga sogovornik.
Poleg večje prilagodljivosti decentraliziranim sistemom prednost prinašajo tudi krajše transportne poti. »To je še zlasti pomembno pri trigeneracijah, saj so primerne transportne poti, zaradi izgub, pri hladu precej krajše kot pri toploti,« poudarja Poredoš. Pri hladu te znašajo približno tri kilometre, pri toploti pa največ 30. Pri trigeneracijah je treba tudi poudariti, da so pri njih izkoristki primarnega energenta za pridobivanje energije najvišji. Obenem so centralni sistemi daljinskega hlajenja do 60 odstotkov energetsko bolj učinkoviti kot individualne (klimatske) naprave.
Tu pa se prednosti daljinskega sistema hlajenja pred individualnim ne končajo. V hladilnih napravah so namreč še vedno za ozon škodljiva hladiva. »Pri eni večji hladilni napravi je občutno manjša možnost puščanja in izpusta teh snovi v okolje kot pri več manjših. Pri daljinskem hlajenju lahko tudi izkoriščamo naravne vire. Če smo blizu jezera ali morja, lahko s pomočjo sistema daljinskega hlajenja črpamo hladno vodo in jo distribuiramo do končnih porabnikov. Takšen sistem so, denimo, vzpostavili v Stockholmu,« razlaga Alojz Poredoš.
Članek je bil objavljen v reviji Eko dežela Energetika 2020.
