Ni treba vedno le zdržati

Obdobje med 35. in 55. letom je za številne ženske eno bolj obremenjenih življenjskih obdobij. Kariera je pogosto v polnem teku, otroci potrebujejo še veliko pozornosti, starši se starajo, partnerstvo zahteva svoj prostor, ob vsem tem pa se lahko začnejo še spremembe, povezane s perimenopavzo. Psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos, ki že več kot 25 let spremlja ženske različnih starosti, opaža, da se njihove zgodbe kljub razlikam pogosto srečajo v isti točki, in sicer veliko odgovornosti, malo časa zase in občutek, da je treba zdržati še nekoliko dlje.

Navzven je lahko vse videti urejeno. Obveznosti so opravljene, družina funkcionira, službene naloge so zaključene. V ozadju pa se lahko začnejo kopičiti utrujenost, slabši spanec, razdražljivost, težave s koncentracijo in občutek, da za nič več ni prave energije.

Duševno zdravje zato ni tema šele za čas, ko ne zmoremo več, temveč moramo znati prepoznati svoje potrebe, si dovoliti počitek, postaviti mejo in ohraniti odnose ter dejavnosti, ki nam nekaj dajejo.

Izgorelost prihaja počasi

Ženske, ki zaradi izgorelosti poiščejo pomoč, pogosto rečejo: »Ne razumem, kaj se je zgodilo. Vedno sem zmogla.« Prav ta stavek mi največ pove, pojasni sogovornica. Človek lahko zelo dolgo deluje preko svojih meja in obenem ohranja vtis, da je vse v redu. Mesece ali leta si dopoveduje, da mora dokončati samo še en projekt, preživeti še eno naporno obdobje ali poskrbeti še za nekoga drugega.

»Izgorelost se ne zgodi čez noč. Pogosto nastaja takrat, ko mesece ali leta preslišimo svoje telo in čustva,« opozarja dr. Kos. Pri številnih ženskah se temu pridruži še predstava, da je njihova vrednost povezana s tem, koliko naredijo za druge. Naučene so biti dobre mame, partnerice, hčere in sodelavke, veliko manj pa razmišljati o tem, kaj potrebujejo same. Težava je, da telo takšnega ritma ne more vzdrževati neskončno dolgo. Utrujenost lahko sprva rešujemo s kavo, počitkom ali dodatnim naporom, toda če se obremenitev ne zmanjša, se začnejo pojavljati vedno izrazitejši znaki.

Občutek krivde pogosto ne pomeni, da smo ravnale napačno. Včasih pomeni le, da ravnamo drugače, kot smo bile vajene.

Perfekcionizem ni samo ambicioznost

Perfekcionizem je na prvi pogled lahko videti kot dobra lastnost. Povezujemo ga z natančnostjo, zanesljivostjo in visokimi standardi, včasih pa besedo perfekcionistka izgovorimo skoraj kot kompliment. Toda meja med željo po dobrem delu in perfekcionizmom je precej jasna. Pri zdravih visokih standardih nas dobro opravljeno delo zadovolji, napaka pa je nekaj, kar lahko popravimo. Pri perfekcionizmu lahko napaka postane dokaz, da sami nismo dovolj dobri. »Zdrava odličnost nas motivira. Perfekcionizem nas izčrpava,« poudarja dr. Kos.

Za njim se pogosto skrivajo strah pred napako, zavrnitvijo ali občutek, da bomo sprejeti le, če bomo dovolj uspešni. Posledično je vsaka kritika težja, pohvala pa prinese le kratek občutek zadovoljstva, saj se hitro pojavi naslednja naloga, ki jo je treba opraviti brez napake. Eden zahtevnejših korakov je zato sprejeti, da je lahko nekaj resnično dovolj dobro, četudi ni popolno.

Najprej vsi drugi, potem jaz

Veliko žensk zelo hitro opazi, kaj potrebujejo drugi. Prepoznajo, da je otrok žalosten, da je partner pod stresom ali da starši potrebujejo pomoč. Ko jih nekdo vpraša, kaj potrebujejo same, pa odgovor pogosto ne pride tako hitro. Dolgotrajna usmerjenost v potrebe drugih lahko postopoma pomeni izgubo stika s seboj. Skrb zase pri tem ne pomeni nujno wellnessa, dopusta ali velikih sprememb življenjskega sloga. Veliko bolj osnovne so potrebe po spanju, gibanju, počitku, času brez obveznosti, dobrih odnosih in občutku, da je del dneva ali tedna namenjen tudi nam. »Ženska, ki spoštuje svoje meje, ni slabša mama ali partnerica,« poudarja psihologinja. Prav nasprotno. Tudi otroci se odnosa do sebe ne učijo samo iz tega, kar jim govorimo, ampak predvsem iz tega, kar vidijo.

V ozadju pogosto krivda

Težava nastane, ker se ob postavljanju meja hitro pojavi občutek krivde. Če je ženska desetletja vajena, da vedno najprej poskrbi za druge, lahko že prost večer, zavrnjena prošnja ali neodgovorjen službeni telefon sprožijo neprijeten občutek. Toda: »Občutek krivde pogosto ne pomeni, da smo ravnale napačno. Včasih pomeni le, da ravnamo drugače, kot smo bile vajene,« pojasnjuje dr. Kos. Postavljanje meja je veščina. Kdor se je dolga leta prilagajal drugim, se pri prvih poskusih pogosto počuti sebično ali neprijetno. Toda prav ta neprijetnost je lahko del učenja drugačnega odnosa do sebe.

Osamljeni smo lahko tudi v družini

Osamljen človek ni nujno sam. Ženska je lahko vsak dan obdana z družino, sodelavci in znanci, pa se vseeno počuti, kot da je nihče zares ne vidi. Osamljenost se lahko pojavi, kadar v odnosih ni prostora za iskrenost, ranljivost ali lastne potrebe. Še posebej obremenjujoče je, kadar je ženska v odnosih predvsem tista, ki posluša, pomaga, organizira in rešuje težave, sama pa nima osebe, ob kateri bi lahko odložila to vlogo. Število ljudi okoli nas zato ni najboljši pokazatelj povezanosti. Veliko več pomeni nekaj odnosov, v katerih se nam ni treba ves čas dokazovati, skrivati utrujenosti ali igrati močne osebe.

Notranja moč ni v tem, da nikoli ne pademo. Bolj je v tem, da se znamo pobrati, ne da bi pri tem izgubili stik sami s seboj.

Perimenopavza prinese več sprememb

Med 40. in 55. letom se lahko intenzivnemu življenjskemu obdobju pridružijo še hormonske spremembe. Spanje se lahko poslabša, razpoloženje postane bolj spremenljivo, energije je manj, hkrati pa se spreminjajo tudi vloge znotraj družine. Otroci postajajo samostojnejši, starši potrebujejo več pomoči, ženska pa se lahko prvič po dolgih letih začne resneje spraševati, kaj si želi sama.

Dr. Kos opozarja, da perimenopavze ni smiselno razumeti samo kot konec nekega obdobja. Lahko pomeni tudi začetek drugačnega odnosa do sebe, več svobode in ponovnega odkrivanja stvari, ki so bile leta postavljene na stranski tir. Vprašanja, kot so: »Kdo sem jaz?«, »Kaj si želim?« in »Ali živim tako, kot mi ustreza?«, v tem obdobju niso nič nenavadnega.

Rezilientnost je danes pomembna vrlina

Tudi izraz rezilientnost oziroma psihološka odpornost se pogosto razume napačno. Ne pomeni, da mora človek prenesti čim več, ne da bi se zlomil. Pomeni sposobnost, da se po težkem obdobju znova postavimo na noge, da si dovolimo čutiti neprijetna čustva, poiščemo pomoč in se prilagodimo okoliščinam. Notranja moč zato ni v tem, da nikoli ne pademo. Bolj je v tem, da se znamo pobrati, ne da bi pri tem izgubili stik sami s seboj.

Na pomoč ni treba čakati

Ena večjih napak je čakanje, da bo stiska dovolj huda, da bo pomoč upravičena. Takrat je lahko okrevanje že precej zahtevnejše in daljše. Pozorni moramo biti, kadar utrujenost traja več tednov, se izraziteje spremeni spanec ali apetit, pogosto občutimo praznino ali razdražljivost, se začnemo umikati ljudem ali pa nas druženje izčrpava bolj kot prej. Opozorilo so tudi ponavljajoča se tesnoba, jok, občutek brezupa in izguba zanimanja za stvari, ki so nas nekoč veselile. Pomemben znak je lahko občutek, da se ne prepoznamo več oziroma da ne vemo več, kaj sploh potrebujemo ali želimo.

Psihološka pomoč ni namenjena samo ljudem z resnimi duševnimi motnjami. Koristna je lahko tudi takrat, ko želimo bolje razumeti svoje vzorce, odnose ali razloge, zaradi katerih vedno znova končamo preobremenjeni. »Včasih je dovolj že nekaj pogovorov, da človek ponovno najde smer,« pravi dr. Kos.