V tem trenutku ostajata Tim in Mici zadnja medveda v Sloveniji, ki še vedno živita v neprimerni zasebni oskrbi. Mici še ta mesec odhaja v zatočišče za medvede Müritz v Nemčiji, medtem ko Tim ostaja v zasebnem živalskem vrtu.
Spomnimo, da je zasebnim osebam v Sloveniji od leta 2004 prepovedano gojiti medvede, ki so bili vzeti iz narave. Tisti, ki so imeli medvede pred letom 2004 in jih ni bilo mogoče ponovno naseliti v naravo, so lahko od pristojnega ministrstva dobili dovoljenje za njihovo gojenje. Zato so medvedi še danes, leta po uvedbi zakonodaje, še vedno v neprimernem ujetništvu v zasebnih rokah.
Prizadevanja za končanje zasebnega gojenja medvedov
Mednarodna organizacija za zaščito živali, Four paws je leta 2022 ocenila življenjske razmere zasebno gojenih medvedov v Sloveniji. Ugotovili so, da vsi medvedi v zasebni lasti, gojeni v razmerah, ki ne ustrezajo njihovim potrebam. Kazali so stereotipno vedenje, ki ga povzročata dolgčas in stres, imeli so malo ali nič možnosti, da bi se skrili pred obiskovalci. Medvedi so imeli zelo omejen dostop do obogatitve okolja, ki bi spodbujala njihovo naravno vedenje, jih zaposlilo ter spodbudilo njihovo igrivost in radovednost.
Leta 2024 je organizacija začela javno kampanjo, naslovljeno na Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvo za naravne vire in prostor. Pristojne organe so obvestili, da lahko medvede nastanijo v njihovih zatočiščih, če bodo lastnike prepričali, da jih prostovoljno oddajo, ali če jih zasežejo. Kot je organizacija napisala na svoji spletni strani, so po dolgem obdobju neaktivnosti in smrti dveh medvedov, Maše in Mitka, oblasti končno ukrepale in prepričale lastnika Felixa in zdaj tudi lastnika Mici, da jim oddata medveda. V zasebni lasti ostaja le še medved Tim.
Prejeto dovoljenje velja, dokler medved ne pogine
Na tem mestu se poraja vprašanje, kaj se bo zgodilo s Timom, če ga lastnik ne bo predal organizaciji, da ga preseli v zatočišče za medvede. Z Ministrstva za naravne vire in prostor so odgovorili, da ima lastnik Tima dovoljenje za zadrževanje v ujetništvu. Dovoljenje velja dokler medved ne pogineta, v njem pa je določeno, da je treba medveda zadrževati v ujetništvu v ustreznih bivalnih razmerah in oskrbi. Na ministrstvu še povedo, da lahko imetnik živali, medveda odda v drug ustrezen prostor v ujetništvu. V tem primeru mora o oddaji medveda obvestiti Ministrstvo za naravne vire in prostor.
Kaj pa prostoživeči medvedi – in druge zveri?
Njim e, kot opozarjajo organizacije za živali (AniMa, GoldenEye) ne obeta nič dobrega.
“Velike zveri nimajo glasu v javnem prostoru, zato jim človek pogosto pripiše lastnosti, ki izvirajo iz strahu in ne iz dejstev. Beseda »zver« izvorno pomeni divjo žival, a je skozi mite, pravljice, medije in interese posameznih skupin dobila negativen pomen. Demonizacija (nekoga naredimo za »pošast«, čeprav to ni) medveda, volka, risa in šakala izhaja predvsem iz jezika, strahov in tudi ekonomskih interesov rejcev ter lovskih struktur, ker deluje hitreje in močneje kot razum. Volk je postal simbol hudobije, medved grožnja, ris prikazen, šakal tat. Toda v resnici te živali niso pošasti. Pošasti so zgodbe, ki smo jih ustvarili mi. Človek se na strah odzove instinktivno, brez preverjanja dejstev – in to ga naredi dovzetnega za manipulacijo. Ko interesne skupine in politiki širijo tezo, da bo »nekdo kriv«, če medved ali volk napade človeka, uporabljajo strah kot orodje pritiska. V naši družbi napad živali na človeka pogosto dobiva nesorazmerno pozornost, kot da predstavlja največjo grožnjo varnosti. To ni odraz dejanskega tveganja, temveč psihologije strahu – redki, dramatični dogodki izzovejo večji odziv kot pogoste, a vsakdanje nevarnosti. Največje nevarnosti izvirajo iz človekovih ravnanj: promet, nasilje, alkohol, mamila, orožje, nezdravo okolje. V državah, kjer niti vojni zločinci niso kaznovani s smrtjo, pa se hkrati pojavi logika, da je treba živali preventivno pobiti, čeprav v kontekstu dejanskih groženj predstavljajo izjemno majhno tveganje. To razkriva moralno in racionalno neskladje – kot družba sprejemamo ogromna tveganja, ki so posledica človeških dejanj, medtem ko nerealen strah pred naravo izkoriščajo tisti, ki imajo od odstranjevanja zveri politične ali ekonomske koristi. Velike zveri imajo v naravi svoje mesto, ki je veliko večje od naših mitov. Medved pomembno vpliva na strukturo gozdnih ekosistemov z raznašanjem semen, prekopavanjem tal in ustvarjanjem prostora za pomlajevanje rastlin. Volk z uravnavanjem populacij jelenjadi in srnjadi preprečuje njihovo prenamnožitev ter s tem pretirano objedanje gozdne podrasti. Ris kot specializiran plenilec zmanjšuje širjenje bolezni z odstranjevanjem oslabljenih in bolnih osebkov. Šakal pa kot mrhovinar prispeva k čiščenju okolja, odstranjevanju poginulih živali in s tem k zmanjševanju tveganja za širjenje bolezni. Skupaj prispevajo k ohranjanju stabilnih, biotsko raznovrstnih gozdnih ekosistemov, ki človeku zagotavljajo čiste vodne vire, zdravo gozdno dinamiko ter večjo naravno odpornost okolja na podnebne in druge pritiske.Velike zveri so danes ogrožene zaradi človekovih odzivov nanje: izgube habitata, razdrobljenega prostora, intenzivne rabe krajine in »ne«trajnostnega upravljanja. Sobivanje pomeni razumevanje, da je narava dom tudi drugim vrstam in da njihova prisotnost ni grožnja, temveč pokazatelj zdravega ekosistema. Mir v naravi ne pomeni odsotnosti živali, ampak ravnotežje med človekom in okoljem. To ravnotežje pa ne nastane samo od sebe – ustvariti ga moramo mi, z odgovornim upravljanjem, jasnim pravnim okvirom in ekonomskimi ukrepi, ki preprečujejo konflikte. Medved, volk, ris in šakal niso nevarnost naši prihodnosti, temveč njen nepogrešljiv del. Odgovornost človeka je, da oblikuje tak sistem, v katerem sobivanje temelji na znanju, ne na strahu in odstrelih.” so zapisali.
