Drugi blok jedrske elektrarne ali gradnja regionalnega odlagališča skupaj s sosednjimi jedrskimi državami bi lahko odlaganje slovenskega rabljenega jedrskega goriva občutno pocenilo, meni dr. Leon Cizelj z Instituta Jožef Stefan. Slovenija naj bi odlagališče za nizko in srednje radioaktivne odpadke, ki čakajo v skladiščih, začela graditi prihodnje leto.
Poleg dejavnika človeških napak pri upravljanju jedrskih elektrarn nasprotnike skrbijo predvsem radioaktivni odpadki, ki nastajajo pri pridobivanju jedrske energije. Ker njihova nadaljnja uporaba (večinoma) ni več možna oziroma smiselna in so škodljivi za okolje, jih je treba ustrezno skladiščiti.
Za zdaj dve skladišči in nobenega odlagališča
Kam torej gredo jedrski odpadki? »Nizko in srednje radioaktivni odpadki (NSRAO) so zdaj zbrani v dveh skladiščih,« pravijo na Agenciji za radioaktivne odpadke (ARAO). »Eno je v Nuklearni elektrarni Krško (NEK), ki ga upravljajo sami, drugega, v Brinju pri Ljubljani, pa upravljamo mi. To je namenjeno skladiščenju radioaktivnih odpadkov, ki ne izhajajo iz pridobivanja energije (industrija, bolnišnice, raziskovalne inštitucije). Doslej je nastalo tudi nekaj visoko radioaktivnih odpadkov (VRAO), ki jih skladiščijo v NEK, in rabljenega goriva, ki ga trenutno hranijo v bazenu za izrabljeno gorivo v NEK. A pravkar tečejo postopki za izgradnjo suhega skladišča za rabljeno gorivo, za kar so odgovorni v NEK,« pojasnjujejo na ARAO.
Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na Institutu »Jožef Stefan« (IJS), pojasni, da suho skladiščenje pomeni hranjenje rabljenega goriva v posebnih zabojnikih, ki jih je mogoče skladiščiti kar na dvorišču elektrarne in ki ne potrebujejo aktivnega hlajenja – zadošča že naravno hlajenje zraka. »Tudi NSRAO so za zdaj uskladiščeni v posebnem prostoru v elektrarni,« pravi Cizelj in opomni, da sicer polovica vseh radioaktivnih odpadkov v NEK pripada Hrvaški.
V Centralnem skladišču radioaktivnih odpadkov (RAO) v Brinju pri Ljubljani je trenutno uskladiščenih približno 90 kubičnih metrov RAO. Na ARAO so prepričani, da je neizkoriščenih zmogljivosti še dovolj, saj bo kmalu začelo obratovati odlagališče NSRAO, kamor bodo trajno odložili večino teh odpadkov. Odlagališče je namreč trajna rešitev, skladišče le začasna, pojasnjujejo na ARAO. Iz letnega poročila NEK za leto 2018 pa je razvidno, da je trenutno v NEK dobrih dva tisoč kubičnih metrov NSRAO. »Predvidena letna količina v NEK nastalih NSRAO je nekaj deset kubičnih metrov na leto,« ocenjujejo na ARAO, vendar jim natančna zasedenost skladišča v NEK ni poznana.
Odlagališče naj bi začeli graditi prihodnje leto
Foto: NEK
Na ARAO pravijo, da bodo odlagališče NSRAO zgradili v vasi Vrbina, ob NEK. »Projekt je trenutno v fazi presoje vplivov na okolje in pridobivanja gradbenega dovoljenja. Za projekt odlagališča NSRAO je bil v prvi polovici leta pridobljen osnutek predhodnega soglasja k jedrski in sevalni varnosti, ki ga je izdala Uprava RS za jedrsko in sevalno varnost. Z izdanim soglasjem je bil izpolnjen še zadnji pogoj, da se lahko začne javna razgrnitev, ki je predvidena v prihodnjih mesecih. Vzporedno poteka tudi čezmejna presoja vplivov na okolje,« pojasnjujejo.
Priprava projektne dokumentacije je torej v sklepni fazi, v pripravi pa je tudi varnostno poročilo, ki je eden izmed pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. »Trenutno na lokaciji odlagališča NSRAO v Vrbini potekajo vrtalna dela za izvedbo vrtin, ki bodo namenjene izpeljavi predobratovalnega monitoringa odlagališča,« dodajo na ARAO. Ker je v preteklih letih pri projektu nastalo nekaj zamud, pričakujejo, da bodo gradnjo začeli takoj po pridobitvi gradbenega dovoljenja – predvidevajo, da tekom prihodnjega leta. Pravijo, da naj bi gradnja trajala približno tri leta, zatem bo sledila faza poskusnega obratovanja, v kateri bo treba preizkusiti vse sisteme in komponente odlagališča, nato pa se že v fazi poskusnega obratovanja lahko začne odlagati NSRAO.
Za odlagališče okoli 160 milijonov evrov
Investicijska cena za odlagališče, ki vključuje tudi plačilo nadomestila za omejeno rabo lokalnim skupnostim, naj bi znašala slabih 160 milijonov evrov z vključenim DDV za izgradnjo odlagališča za slovenski del odpadkov iz NEK in odložitev odpadkov iz centralnega skladišča. A ta ocena ni končna, saj je nova revizija investicijskega programa, ki vključuje spremenjeno časovnico in vnovično oceno investicijskih stroškov, trenutno v potrjevanju na resornem ministrstvu.
Cizelj je prepričan, da je investicija zanemarljiva, če preučimo, koliko z njo pridobimo. »Za primerjavo – NEK vsako leto proizvede za najmanj 160 milijonov evrov električne energije. Če bo torej delovala 60 let, bodo stroški odlaganja NSRAO znašali manj kot dva odstotka vrednosti vse proizvedene elektrike,« pojasni.
Koliko pa sploh odštejemo za skladiščenje jedrskih odpadkov? Na ARAO pravijo, da je cena težko določljiva, »saj je sestavljena iz stroškov, ki izhajajo iz zahtev, da mora Slovenija imeti organizacijo, ki skrbi in je odgovorna za RAO, ter operativnih stroškov skladišča, ki je jedrski objekt, poleg tega pa je vezana še na čas, ko so odpadki v skladišču«.
Stroški se z velikostjo odlagališča nižajo
Na ARAO so sicer prepričani, da je sistem ravnanja z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji možno še izboljšati. »Predvsem je pomembno, da se sledi načelu ‘od zibelke do groba’, kar pomeni, da se načrtuje ravnanje z RAO že pred njihovim nastankom in se ustrezno spremljajo do končne rešitve,« trdijo in dodajo, da so vsekakor ena od možnih izboljšav v prihodnje mednarodna odlagališča (za VRAO in rabljeno gorivo), ki bi lahko sprejela RAO tudi iz drugih držav, predvsem iz takšnih z majhnim jedrskim programom.
Cizelj pravi, da ima za zdaj tehnologijo odlaganja RAO skoraj do konca razvito le Finska. »Velja pa poudariti, da se stroški na kilogram rabljenega goriva z velikostjo odlagališča hitro nižajo. Medtem ko bo cena odlaganja v razmeroma veliko finsko odlagališče, ki je namenjeno shranjevanju rabljenega goriva iz šestih finskih jedrskih elektrarn, dosegala nekaj odstotkov vrednosti proizvedene energije, bo zelo majhno slovensko odlagališče že zaradi ekonomije obsega dražje in utegne doseči ceno novega goriva. Stroški goriva v jedrski elektriki se praviloma vrtijo med 10 in 15 odstotki cene elektrike. Drugi blok jedrske elektrarne v Krškem ali gradnja regionalnega odlagališča skupaj s sosednjimi jedrskimi državami bi lahko odlaganje slovenskega rabljenega goriva občutno pocenila,« je prepričan.
Pravi tudi, da v Sloveniji aktivno spremljajo in v manjšem obsegu sodelujejo pri raziskavah in razvoju na tem področju v Evropi. »Po moji oceni je to primerno, saj bo treba za rabljeno gorivo iz NEK dokončno poskrbeti šele nekaj deset let po zaprtju elektrarne, torej nekako po letu 2060. To nam daje še vsaj 30 let časa za pripravo in sprejetje odločitve. In ne pozabimo, da lahko 30 let razvoja prinese zelo veliko, morda tudi možnost shranjevanja odpadkov v regionalnem odlagališču,« opozarja. »Pomembna razvojna možnost je tudi v uporabni vrednosti rabljenega goriva. Večinoma, skoraj v 90 odstotkih, je v njem uran 238, ki ga je mogoče uporabiti kot gorivo za hitre oplodne reaktorje četrte generacije, ki jih danes šele razvijamo,« končuje Cizelj.
