V 159 planinskih kočah pa se vsako poletje »bije bitka« za prostor, vodo in čudovite razglede.
Glede na vse več omejitev obiska slovenske narave in najbolj znamenitih točk, nas je zanimalo, kako pa se z vse večjim obiskom in posledično pritiskom na naravo ter s pomanjkanjem virov spopadajo v slovenskih hribih.
Kakšna je strategija gorskega turizma v Sloveniji – je in ali bo trajnosten?
Slovenija je dežela čudovite narave in tudi ljubiteljev hribov. A vsak korak na poti, vsak sendvič, ki ga planinec prinese s seboj, in vsak avtomobil, parkiran na izhodišču, puščajo sled. Obisk raste, gore pa ostajajo iste – krhke, omejene in vse bolj obremenjene.
Letos uspešna sezona, a z jasnimi opozorili
Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec Gospodarske komisije Planinske zveze Slovenije, pravi, da so bile v poletnem času vse koče v visokogorju dobro obiskane, še posebej velik pritisk pa je na koče v okolici Triglava, medtem ko so zunaj poletnega časa dobro obiskane predvsem koče na razglednih vrhovih sredogorja. »Dosedanji del sezone lahko ocenjujemo kot uspešen,« dodaja.
Največji izziv letošnjega leta ni bil obisk sam po sebi, temveč suša in posledično pomanjkanje vode. Prašnikar pojasnjuje, da se je letos kot ključna težava pokazala oskrba z vodo, posebej v visokogorskih kočah, kjer so odvisni od padavinske vode. V nekaterih kočah je bilo stanje že kritično.
Na Planinski zvezi zato obiskovalce visokogorskih koč ves čas pozivajo, naj z vodo ravnajo skrajno varčno, saj je v nekaterih kočah močno omejena – z ukinjanjem tušev in močno omejitvijo na pipah v umivalnicah. Priporočajo, naj imajo gostje koč s seboj čistilne robčke in razkužilne tekočine.
Spreminjajo se tudi navade pohodnikov
Prašnikar opozarja, da je spreminjanje navad pohodnikov prineslo tudi spremembe hišnega reda planinskih koč – v planinskih kočah ni zaželeno uživati zgolj hrane in pijače iz nahrbtnika. Pove še, da ne glede na to, da so planinske koče zavetišča, je bilo v preteklih letih precej slabe volje oskrbnikov, saj so nekateri posamezniki ali skupine v planinski koči uživali lastno hrano in celo puščali smeti za seboj, ne glede na usmeritev »Smeti odnesimo s seboj v dolino!«.
Vsak obiskovalec hribov se mora zavedati, da s svojim obiskom podpira delovanje koče.
»Vzdrževanje in obnova koč je izredno zahtevno, zato je naročilo hrane in pijače v koči na nek način tudi podpora delovanju planinske koče,«
pojasni sogovornik s PZS.
Strategija slovenskega gorskega turizma ne obstaja
»Posebna strategija gorskega turizma ne obstaja, v veljavi je Strategija slovenskega turizma 2022–2028, ki omenja eno od ključnih destinacij alpsko Slovenijo, a so usmeritve oziroma ukrepi horizontalni in se ne nanašajo zgolj na posamezne regije. Na ravni planinske organizacije manjka strategija razvoja planinskih koč, imajo zgolj splošen pravilnik o planinskih kočah, o upravljanju s planinskimi kočami pa se odločajo planinska društva sama,« razkrije Prašnikar.
In prav tu se pogosto zaplete.
»Planinske koče so po eni strani vir prihodka, a hkrati tudi finančno in upravljavsko breme za društva,« pove sogovornik.
Vsak lastnik in dober gospodar si želi, da bi bilo poslovanje koč čim boljše. »Nekaj redkih koč na dobrih lokacijah ima prihodke, ki prispevajo tudi k preostalemu delovanju planinskih društev – delu z mladimi, alpinizmu, vodništvu,« pojasni.
Doda še, da je za večino koč prihodek zgolj na ravni pozitivne ničle, da se omogoča normalno vzdrževanje objektov, pri nekaterih manjših in slabše obiskanih kočah pa je tudi redno vzdrževanje že težava.
Tako sta gostinska in nastanitvena dejavnost praktično edini redni dohodek planinskih koč, zato je tako pomembno, da imajo koče dovolj obiska.
Sogovornik še spomni, da so občasno na voljo državni razpisi za sofinanciranje obnov planinskih koč, a tudi brez določenega lastnega vložka teh obnov ni mogoče izpeljati.
Koče so lahko tudi preveč polne
Prašnikar priznava, da je obiska tudi v planinskih kočah lahko preveč.
»Koča predstavlja določen pritisk na okolje, predvsem z odpadnimi vodami, in v primeru prevelikih obremenitev sistem za čiščenje ne uspe delovati optimalno, s čimer se poveča negativni pritisk na okolje«.
Glede na vse večji obisk slovenskih gora so na nek način omejili obisk tudi v nekaterih kočah.
»Spletni rezervacijski sistem, ki je zdaj že nekaj let v veljavi v planinskih kočah, po eni strani omogoča, da ne prihaja do prevelikega navala, ampak je vsaj spanje v razpoložljivih kapacitetah, težko pa je nadzorovati enodnevne obiske,« pove Prašnikar.
Doda še, da za večino koč lahko reče, da zaenkrat obiska ni preveč, nekaj koč v visokogorju pa je zavestno omejilo kapaciteto za spanje oz celo nekoliko zmanjšalo število ležišč.
Letošnji velik izziv – suša in pomanjkanje vode
Stabilno sončno vreme je v preteklih mesecih v slovenske hribe privabilo veliko pohodnikov, zato smo vprašanja o izzivih s katerimi so se letošnje poletje soočali v planinskih kočah poslali v PD Kamnik in PD Ljubljana – Matica. S slednjega odgovorov nismo dobili.
Predsednik PD Kamnik Gorazd Žagar pa je povedal, da je s sezono v koči na Kamniškem sedlu in Cojzovi koči na Kokrškem sedlu zelo zadovoljen, saj je bil obisk izjemen.
So se pa tudi oni soočali s posledicami suše, zaradi izredno velikega pomanjkanja padavin so bili občasno prisiljeni zapirati vodo na pipah za obiskovalce, za nemoteno delovanje gostinskega dela pa so jo dovažali s tovorno žičnico iz doline.
Kot navaja Žagar, je bil največji izziv letos prav pomanjkanje vode, ki je v gorah še toliko zahtevnejše reševati; dovažanje vode je bila trenutna rešitev, a glede na vremenska dogajanja in vsakoletno povečevanje števila planincev iščejo trajnejše rešitve.
V času pomanjkanja vode je pomembno tudi, kako so urejene WC odplake. Obe njihovi koči imata čistilno napravo, ki ju po koncu sezone izpraznijo in odplake prepeljejo v dolino, kjer jih predajo podjetju za ravnanje z njimi.
Še en izziv nižje v dolini – parkirišča
Žagar opozori še na en vidik obremenjevanja narave, ki ga nikakor ne smemo pozabiti: »Vsakoletno povečevanje obiska vsekakor negativno vpliva na naravo – več planincev pomeni večji hrup, ki moti živali, pomeni večjo obremenitev poti in žal več bližnjic, ki škodujejo naravi. Seveda se vse začne na izhodišču, kjer je vsako leto več vozil, prostora za parkiranje pa ne moremo povečati.
Planinska društva se trudijo ozaveščati planince, da parkirajo na označenih parkiriščih, uporabljajo markirane planinske poti, odpadke odnašajo s seboj v dolino in ne nazadnje uživajo v tišini narave ter ne povzročajo hrupa.«
Prav parkiranje je vroča tema na Krvavcu, kjer se načrtuje izgradnja garažne hiše na Planini Jezerca.
Vprašanja o omenjeni predvideni gradnji smo poslali na občino Cerklje na Gorenjskem, ki nam ni odgovorila. So se pa o predvideni garažni hiši opredelili v Koaliciji za trajnostno prometno politiko (KTPP), ki poziva, da se postopek priprave Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) v sedanji obliki ustavi, dokler ne bodo izdelane neodvisne strokovne podlage o prometni smotrnosti projekta, njegovih vplivih na okolje, naravo in vodne vire ter dokler ne bodo celovito preverjene trajnostne alternative, kot so javni prevoz, sistemi P+R in upravljanje obiska po zgledu številnih alpskih območij.
Kaj bo prinesla gradnja 700 parkirnih mest?
KTPP se sicer strinja, da je obstoječe parkirišče na Planini Jezerca treba ustrezno urediti, saj mora biti na tako občutljivem območju zagotovljeno ustrezno ravnanje z meteornimi vodami ter preprečevanje vnosa onesnaževal v okolje in vodne vire. Vendar ureditev obstoječega parkirišča sama po sebi ne pomeni, da je strokovno utemeljena tudi gradnja za več kot 700 parkirnih mest velike garažne hiše.
Gre za dva različna posega – prvi pomeni ureditev obstoječe infrastrukture, drugi pa bistveno povečanje prometnih kapacitet in spremembo načina dostopa do Krvavca.
Tudi RTC Krvavec je do projekta zadržan. Barbara Trebušak pojasni:
»Stališče RTC Krvavec ostaja, da izgradnja garažne hiše na Planini Jezerca ne bi rešila ključnih prometnih in parkirnih težav na območju Krvavca, temveč bi jih lahko v določenih segmentih celo še poglobila. Težava namreč ni zgolj v številu parkirnih mest, ampak predvsem v neurejenem sistemu upravljanja prometa in parkiranja, ki je v domeni pašne skupnosti. Danes lahko obiskovalec ob plačilu rampe nadaljuje vožnjo proti Krvavcu, ne da bi imel zagotovljeno parkirno mesto; posledično ob največjem obisku prihaja do parkiranja ob cesti, oteženega dostopa, predvsem pa se odpira resno vprašanje nemotenega in varnega dostopa intervencijskih vozil.«
Vprašljiva se jim zdi tudi celoletna izkoriščenost predvidene štiri etažne garažne hiše – večje potrebe po parkiranju so predvsem v vrhuncu zimske sezone in ob posameznih večjih dogodkih, medtem ko bi bile preostali del leta te kapacitete bistveno slabše izkoriščene. Kako se bo zgodba z zagotavljanjem parkirnih mest in prometno ureditvijo razpletlo na tem območju, bo pokazal čas.
Slovenske gore naj ostanejo prostor tišine in stika z naravo
Vsak obisk pusti sled – v vodi, ki je ni, v poti, ki se širi, v živalih, ki jih preplaši hrup. Planinska društva, koče in lokalne skupnosti se trudijo uravnotežiti med željo po obisku in potrebo po ohranjanju narave in infrastrukture. A brez skupne strategije, brez trajnostne mobilnosti in brez spoštovanja do gora samih bo ta bitka vse težja.
