Ob najdbi lisjaka mladiča se je porajalo več vprašanj, kaj bo z njim, bo preživel, kdo bo skrbel za to malo, prisrčno bitje? Foto: Nina Kozar
Ko je bil najden, je bil star približno dva do tri tedne. Kot so zapisali na Facebooku, je ob sprejemu na Veterino Golob na Muti imel izrazito napet trebušček, notranje in zunanje parazite, poškodbe na glavi, rane in klope.
Poimenovali so ga Rodrigo in danes je še vedno v njihovi oskrbi Zatočišča za prostoživeče živali, kjer ga pripravljajo na vrnitev v naravo.
Ko osirotele ali poškodovane prostoživeče živali potrebujejo pomoč …
»Rodrigov primer ne odpira le vprašanja usode enega lisičjega mladiča, temveč razkriva širši sistemski problem obravnave prostoživečih živali v Sloveniji,«
pove dr.sci. Zlatko Golob dr.vet.med., specialist, vodja ambulante za male, divje in eksotične živali (Veterina Golob) ter vodja Zatočišča za prostoživeče zaščitene živali.
Doda še, da bi bilo treba v prihodnje vzpostaviti jasnejši, strokovno doslednejši in etično bolj utemeljen sistem odločanja v primerih, ko poškodovana, osirotela ali drugače ogrožena prostoživeča žival potrebuje pomoč človeka.
Temeljna težava sistema – ne le en lisičji mladič
Spomnimo, da med divjad v Sloveniji sodijo lisica, jazbec, divji prašič, šakal, kuna zlatica in kuna belica, pa tudi številne druge vrste. Za upravljanje z divjadjo pa so po veljavni ureditvi nosilci trajnostnega gospodarjenja upravljavci lovišč s podeljeno koncesijo in upravljavci lovišč s posebnim namenom.
Zakon o divjadi in lovstvu med naloge lovskih organizacij izrecno uvršča tudi skrb za izvajanje ukrepov za varstvo divjadi.
»Prav tu se po našem strokovnem mnenju kaže ena temeljnih težav sistema. Naše zatočišče je v preteklosti lahko pomagalo tudi lovnim vrstam, danes pa je ta pot po spremembah ureditve bistveno manj neposredna in mnogo težje izvedljiva,« izpostavi sogovornik.
»V praksi to pomeni, da se življenje živali pogosto najprej prepušča sistemu lovskega upravljanja, namesto da bi bila v ospredju presoja stroke, ki se je dolga leta izobraževala na področju veterinarske medicine, biologije, rehabilitacije divjih živali in naravovarstva,«
Zlatko Golob dr.vet.med
Še bolj skrb vzbujajoče je stanje pri velikih zvereh
Po uradni ureditvi so medved, volk in ris zavarovane vrste v pristojnosti Ministrstva za naravne vire in prostor. Vse tri vrste so v Sloveniji zavarovane po predpisih Republike Slovenije in Evropske unije.
»Kot izvajalci edinega slovenskega zatočišča za prostoživeče živali v vseh letih delovanja nismo prejeli niti enega samega klica, da bi veterinarsko pomoč potreboval volk, ris ali medved. To je po našem mnenju izjemno skrb vzbujajoče. Ne zato, ker bi bilo takšnih primerov v naravi nemogoče pričakovati, temveč zato, ker takšna odsotnost kaže na sistem, v katerem pot do strokovne veterinarske in rehabilitacijske obravnave teh živali očitno ni jasna, operativna ali dostopna,« pove vodja Zatočišča za prostoživeče zaščitene živali.
»Kot izvajalci edinega slovenskega zatočišča za prostoživeče živali v vseh letih delovanja nismo prejeli niti enega samega klica, da bi veterinarsko pomoč potreboval volk, ris ali medved,«
pove Zlatko Golob dr.vet.med
Ko žival potrebuje pomoč, naj jo prejme!
Po mnenju sogovornika je posebej problematično, da se tudi pri strogo zavarovanih vrstah v praksi še vedno odpira prostor za presoje, ki niso primarno utemeljene na veterinarski, biološki in naravovarstveni stroki.
»Kadar je pomoč živali mogoča, njena usoda ne bi smela biti prepuščena upravljavski logiki ali interesnim presojam, temveč strokovni oceni usposobljenih veterinarjev in drugih pristojnih strokovnjakov. V središču mora biti dobrobit živali, njena medicinska prognoza, možnost rehabilitacije in, kadar je to mogoče, vrnitev v naravno okolje,« je jasen.
Rodrigov primer zato razumejo tudi kot pomemben opomin, da Slovenija potrebuje bolj jasno opredeljene poti ukrepanja za vse prostoživeče živali, ne glede na to, ali so pravno opredeljene kot divjad ali kot zavarovana vrsta. Kadar žival potrebuje pomoč in kadar strokovna pomoč obstaja, mora imeti prednost stroka.
Kdaj bo Rodrigo spet brezskrbno tekal v naravi?
Za konec se vrnimo k lisičjemu mladiču Rodrigu, katerega napredek redno objavljajo na Facebooku Veterine Golob.
Zanimalo nas je, kdaj predvidoma se bo lahko vrnil v naravo.
»Kar zadeva Rodriga, njegove vrnitve v naravo ni mogoče določiti vnaprej. Takšna odločitev mora temeljiti izključno na strokovnih merilih. Na njegovem telesnem razvoju, zdravstveni stabilnosti, vedenjski samostojnosti in ohranjeni sposobnosti za življenje brez človekove pomoči. Pri divjih živalih je prezgodnja vrnitev lahko usodna, zato datum izpusta določamo izključno na podlagi njegovega dejanskega napredka v rehabilitaciji,« je zaključil sogovornik.
