Umanotera je v sodelovanju z Zvezo potrošnikov Slovenije ob svetovnem dnevu hrane izvedla strokovni posvet “Oglaševanje na žaru”, kjer je s strokovnjaki s področij marketinga, zdravja, okolja, prehrane in potrošniških pravic naslovila škodljive oglaševalske prakse ter odprla razpravo o nujni zakonski omejitvi oglaševanja škodljive hrane ter prenovi državnega sistema promocije hrane.
Trenutni način pridelave in potrošnje hrane je ključni dejavnik preseganja kar petih od devetih planetarnih mej, ki zamejujejo varno območje človekovih dejavnosti. Oskrba s hrano je največji porabnik in onesnaževalec vode ter največji povzročitelj izginjanja narave in izgube biotske raznovrstnosti. Povzroči tretjino vseh od človeka povzročenih emisij toplogrednih plinov in skupaj z energetiko najbolj zaostruje podnebno krizo.
Oglaševana hrana ni nujno priporočena prehrana
Nedavno objavljeno poročilo komisije EAT-Lancet, mednarodne skupine strokovnjakov s področij prehrane, zdravja, podnebja, kmetijstva, gospodarstva in družbenih ved, opozarja, da brez preobrazbe v trajnostni prehranski sistem ne moremo preprečiti katastrofalnih podnebnih sprememb in ohraniti stabilnih pogojev za življenje na Zemlji, prav tako pa ne ublažiti zdravstvene krize.
Poziva k prehodu na prehrano, v kateri prevladuje raznolika polnovredna hrana rastlinskega izvora (zelenjava, sadje, stročnice in žita) in k zmanjšanju potrošnje hrane živalskega izvora. Medtem pa nas oglaševanje, ki smo mu izpostavljeni v Sloveniji, nagovarja k nezmerni potrošnji nezdrave hrane z veliko vsebnostjo živil živalskega izvora in visoko predelane hrane.
V Sloveniji imamo neuravnoteženo oglaševanje hrane
Veljavni Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov daje podlago za sektorsko neuravnoteženo promocijo, kjer sta sektorja z najvišjo stopnjo samooskrbe (meso in mleko), ki tudi povzročata največ kmetijskih emisij toplogrednih plinov in drugih škodljivih vplivov na okolje, paradoksalno deležna največ promocije. V letu 2025 je predvidena višina sredstev iz proračuna in sektorjev za promocijo mesa in mleka 958.200 evrov, za sektor sadja le 150.000 evrov, sektor zelenjave pa v sistem promocije sploh ni vključen.
Na posvetu so si bili enotni, da ob zaostrovanju okoljske krize in porastu s prehrano povezanih bolezni je nesprejemljivo, da še vedno dopuščamo – in celo z javnimi sredstvi podpiramo – oglaševanje hrane, ki dokazano škoduje zdravju ljudi in okolja.
Ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja
Opozorili so tudi, da dopuščanje proizvodnje, trženja in oglaševanja škodljive hrane, ki jo izvajajo trgovci in živilskopredelovalna podjetja, krši tudi v ustavi zapisano dolžnost države, da skrbi za zdravje svojih prebivalcev in jim zagotavlja zdravo življenjsko okolje.
Dr. Renata Karba iz Umanotere je poudarila: »Nekateri bodo rekli, da se ne sme posegati v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Pri tem pa spregledajo, da ta pravica ni absolutna in da ustava izrecno nalaga, da se gospodarske dejavnosti ne smejo izvajati v nasprotju z javno koristjo. Proizvodnja, trženje in oglaševanje nezdrave hrane zagotovo niso v javnem interesu. Zdravstvene posledice nezdrave prehrane v Sloveniji letno povzročijo skoraj 5 milijard dolarjev družbenih stroškov, ki pristanejo na ramenih celotne družbe in ženejo naš zdravstveni sistem na rob kolapsa.«
Kako je v tujini?
Med uspešnimi praksami omejitev oglaševanja so predstavili nizozemski Haarlem, ki je prvo mesto s prepovedjo oglaševanja industrijsko pridelanega mesa. Na londonski podzemni železnici so leta 2019 odstranili oglase z nezdravo hrano in ocenjujejo, da bi Nacionalna zdravstvena služba (NHS) s tem lahko privarčevala več kot 200 milijonov funtov zdravstvenih stroškov. V Grenoblu, Sao Paulu in Bristolu pa vzpostavljajo javne prostore brez oglasnih površin, saj to prepoznavajo kot dodano vrednost za kakovost življenjskega okolja v mestu.
Izbira hrane je odraz prehranskega okolja
Urška Ušaj iz Slovenske oglaševalske zbornice je pojasnila, da samoregulacija industrije ne deluje, saj so samoregulativni kodeksi »pravila, ki jih podjetja sama napišejo«. Dodala je še: »Oglaševalsko razsodišče praviloma ne presoja na svojo pobudo, oglas je treba prijaviti. Poleg tega oglaševalsko razsodišče nima izvršilne vloge, ampak lahko oglaševalce samo poziva k spremembam. Spodbudno je, da podjetja te spremembe pogosto tudi upoštevajo.«
Jasmina Bevc Bahar, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, je nadaljevala, da obenem ne smemo preveč odgovornosti prelagati na potrošnika: »Naša izbira hrane je – bolj kot se zavedamo – odraz prehranskega okolja. Ta usmerja naše izbire in zmanjšuje našo neodvisnost pri odločitvah. Gledati moramo celotno prehransko okolje, ki mora biti tako, da je posameznikom trajnostna in zdrava izbira dostopna ter najlažja. Danes je primarna izbira nezdrava.«
Javna sredstva naj spodbujajo zdravju in okolju prijazno prehrano
Zdravje in okolje sta javni dobrini, ki ju je treba varovati tudi skozi odgovorno upravljanje javnih sredstev. Država to lahko naredi s prehranskimi smernicami v projektnih razpisih, s ponudbo trajnostne hrane na državnih dogodkih ter z vključevanjem prehranskega izobraževanja v šolske programe za povečanje prehranske pismenosti. Javna sredstva bi morala spodbujati prehrano in prakse, ki so skladne z javnozdravstvenimi in podnebnimi cilji ter s prehranskimi smernicami.
Prisotni strokovnjaki so bili enotni glede dejstva, da so številni že obstoječi mehanizmi korak v pravo smer, vendar nujno potrebujemo strožjo regulacijo. To vključuje natančnejšo opredelitev tega, kaj je hrana, ki škodi zdravju ljudi in okolja; vzpostavitev neodvisnega oglaševalskega telesa; učinkovitejšo zakonodajo, ki bo oglaševalce odvrnila od oglaševanja škodljive hrane; učinkovitejši nadzor ter strožje sankcije.
Vir: Umanotera
