Dr. Aleksandra Kornhauser-Frazer: Za vrhunske dosežke moraš biti zaljubljen v svoje delo, garaški in pogumen

20 decembra, 2019
Samo Kranjec
Foto: arhiv Založbe Modrijan

“Za vrhunske dosežke moraš biti zaljubljen v svoje delo, garaški in pogumen.” Dr. Aleksandro Kornhauser-Frazer so te lastnosti pripeljale med svetovno raziskovalno elito ter ji prinesle prestižne nagrade, doma pa pogosto nerazumevanje.

Profesorica Aleksandra Kornhauser-Frazer je v svojem 93. letu starosti jasnih misli, njeni pogledi so sveži in prodorni, zelo aktualni ter podkrepljeni s skoraj stoletnimi izkušnjami. Za njo lahko rečemo, da je bila vedno vsaj korak pred časom, številna njena osebna znanstvena dognanja ter dognanja njene močne raziskovalne skupine, so danes široko uporabljana na številnih področjih. Njen vpliv se kaže tudi v bolj svetovljanskem razmišljanju vseh, ki so z njo sodelovali – tako na raziskovalnem kot pedagoškem področju. Po osnovni izobrazbi kemičarka, je pri svojem, danes bi lahko uporabili aktualno besedo globalnem, delovanju združevala znanje iz številnih naravoslovnih in družboslovnih ved, delovala je tudi na področju kmetijstva. Njeni odgovori na naša vprašanja, ki so objavljeni v okviru intervjuja, ki sledi, dokazujejo, da bi lahko bila naša država precej višje na različnih lestvicah konkurenčnosti, če bi bilo v Sloveniji več ljudi njenega kova.

Iz vaše knjige Poti in srečanja je mogoče razbrati, da ste imeli težko otroštvo, najstniška leta in mladost. S kakšnimi značajskimi lastnostmi ste uspeli težave premagati? In katere lastnosti ste pri premagovanju teh težav pridobili, in ki so vam pomagale pri nadaljnji raziskovalni in karierni poti?

Moja mlada leta res niso bila lepa – padec premožne družine čez noč v hudo revščino, vojna, poboji in taborišča, še napol otrok sem doživljala najbolj surove udarce. Kaj mi je pomagalo to preživeti? Globoko prepričanje, da tudi iz najbolj črnega brezna vodi pot, le poiskati jo je treba in se podati nanjo, korak za korakom. Naj bo ta pot še tako trda, smiliti se sam sebi ne smeš.

Zakaj ste postali kemičarka? Kaj vas pri kemiji (najbolj) privlači?

Najprej to, da so njena številna odkritja o naravi tako dokazana, da ni prostora za špekulacije. Obenem pa dopuščajo sanje. Slavni irski pisatelj George Bernard Shaw je zapisal: “Ljudje vidijo stvari take kot so in se sprašujejo, zakaj? Jaz pa sanjam o stvareh, ki jih še nikoli ni bilo in se sprašujem, zakaj pa ne?“ In kemija je ustvarila že nič koliko snovi, ki jih še nikoli ni bilo – ne le umetnih mas, tudi zdravil – in zdaj z nanotehnologijo ustvarja materiale, ki po stokrat prekašajo naravne. Da, raziskovalec mora tudi sanjati o povsem novem in kemija to dopušča.

Kaj je vaš strokovno-raziskovalni moto? Kaj je vaš življenjski moto? Na kakšen način se prepletata, dopolnjujeta?

Kaj je moj moto? Nanj nikoli ne pomislim, živim, kot me nosi življenje. Še vedno se prav najstniško zaljubim v nove zamisli, če jih občutim kot dobre – in se potem podim za njimi, na vnaprejšnje predpise se požvižgam. Rekla bi, da me veliko bolj kot vnaprej določeno usmerjanje vodi občutje, instinkt.

Na osnovi vaše knjige Poti in srečanja sklepam, da ste v duši pionirka. Ne bojite se novega, neznanega. Ste odločni in razmišljate s svojo glavo. Ali to drži?

Nimam kaj odgovoriti, ste že vse povedali.

Praviloma ste na področjih, kjer ste delovali, orali ledino. Ste bili v svojem okolju (nekdanja Jugoslavija in kasneje Slovenija) morda celo pred časom? Se vas je zato zavračalo? Ste bili pred časom tudi v svetu?

Za vse procese je značilna vztrajnost, vsi skušajo nadaljevati s tokovi, ki so že utečeni, le neradi sprejemajo spremembe. To velja tudi za znanost. Vsak raziskovalec, ki je odpiral nove vidike, je bil pred časom svojega okolja ter na začetku ni dobival aplavza, prej batine. Tudi jaz sem jih dobila kar precejšen zalogaj.

Pri branju vaše knjige Poti in srečanja sem razbral, da ste znali ljudi navduševati za stvari, ki navdušujejo vas in pri sodelavcih doseči stremljenje k najvišjim delovnim in raziskovalnim standardom. Kako vam to je to uspevalo?

Sodelavce mora prepričati, tudi navdušiti, najprej že samo delo – to pa v raziskovanju ni težko, če je le problem dobro opredeljen in veš, kaj iščeš in komu bodo dosežki v korist. Pa zaljubljen moraš biti v to delo, nenehno o njem premišljati, vse drugo odriniti. Ko se vse to združi, tisti, ki jim tak odnos ne leži, že kar sami odidejo. Dobra raziskovalna skupina se kar sama čisti.

V svojem okolju ste orali ledino tudi na področju prenosa raziskovalnih dosežkov v prakso, se pravi pri sodelovanju z gospodarstvom. Je bila ta ledina trda? Kako ste jo uspevali prebiti? Kateri so bili pri tem vaši največji dosežki?

Prenos raziskovalnih dosežkov v prakso je bistven zlasti zaradi dveh razlogov. Najprej je to praksa v gospodarstvu, zdravstvu, pravzaprav v vseh dejavnostih, saj brez nenehne vpeljave novih dosežkov postane vsak dan slabša. Svetovni problemi zaradi rasti prebivalstva postajajo vse hujši, brez uvajanja novih znanstvenih spoznanj v prakso bi se nam podirale možnosti preživetja. Drugi pomembni razlog pa je preizkus vsakega novega znanstvenega dosežka glede njegove veljave – praksa je izjemno pomemben znanstveni laboratorij za oceno in dopolnjevanje znanstvenih dosežkov. Tako znanost bogati prakso, praksa pa kritično kaže, kaj vse je treba znanstveno dodelati.

»Prenos znanja v gospodarstvo je stvar osebnega odnosa, po pošti kot paket to ne gre.«

Sodelovanje raziskovalcev z gospodarstvom se seveda pogosto zapleta. Raziskovalci želijo prosto obzorje in dovolj časa za poglobitev, tudi v podrobnosti. Gospodarstvenikom pa se mudi k profitu, zato področje raziskave pogosto omejijo na najbolj obetavni del in postavijo časovne meje. To je sicer nujno, ni pa vselej tudi dobro – včasih se najboljši dosežek rodi na obrobju. V svojem delu sem dosegala najboljše dosežke, če smo že od začetka z gospodarstveniki vse načrtovali in delali skupaj – tudi sproti odločali o spremembah projektnega načrta. Prenos znanja je stvar osebnega odnosa, po pošti kot paket to ne gre. In v takem sodelovanju nam je uspelo povečati učinkovitost cele vrste proizvodnih postopkov, zmanjšati strupenost postopkov in proizvodov, izboljšati kakovost v proizvodnji od gradbenih materialov do zdravil – še bi lahko naštevala.

Kaj ste vi osebno in vaša skupina novega (unikatnega) prispevali k svetovni zakladnici znanja?

Bistvo našega iskanja je bilo že od vsega začetka, kako bolj učinkovito prepoznavati in uporabljati znanstvena spoznanja. Zame se je začelo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem predavala organsko kemijo bodočim učiteljem. Ta veda je bila že takrat po številu podatkov med najbolj obsežnimi – vse o gorivih in topilih, pa o beljakovinah, sladkorjih in škrobu, maščobah, barvilih, zdravilih …. – ob njih je raslo področje umetnih mas. Vseh podatkov o omenjenih področjih je za posameznika veliko, veliko preveč. Kaj izbrati, čemu dati prednost? Ob tem vprašanju sem spoznala, da moramo tudi v izobraževanju dati prednost tistemu – ne ujeti eno ribo, naučiti se moramo ribe loviti. Za to so potrebni dognani postopki – pravimo jim metode. Tedaj sem se – še čisto sama – posvetila iskanju temeljev za take metode, ki omogočajo spoznati bistvo področja. Pravzaprav sem čisto nagonsko zaslutila, da bi se dalo številne podatke spraviti v določen red – skupaj s svojimi študenti sem začela iskati, kako so podatki med seboj povezani in na kakšni ravni so – takrat sem začela uvajati urejanje podatkov v drevesne strukture, ki so jasno kazale, kaj je deblo tistega

znanja, kaj so nosilne veje, kaj drobne vejice, na katerih rastejo sadeži. In iz zgradbe takega drevesa se da tudi predvidevati, kaj bo še zraslo. Prvi primeri take obdelave podatkov so bili objavljeni v mojih učbenikih že v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Metoda je dobila ime strukturiranje podatkov v sisteme. Kaj hitro je zanjo izvedela industrija – med prvimi pri nas je bila Krka, ki jo je učinkovito uporabila pri razvoju zdravil. Kmalu so to metodo vključile tudi druge industrije – Gorenje, Salonit, Melamin… Z naročili industrije je prišel tudi potreben denar za širjenje skupine, ki je že v sedemdesetih letih presegla 20 raziskovalcev. Začela so deževati vabila za predavanja z vseh kontinentov. Le doma so nas ignorirali. Res ni nihče prerok v svoji domovini…

Druga metoda z mednarodno priznanimi dosežki je bil naš prispevek k prepoznavanju vzorcev v kopici podatkov. Ta danes visoko razvita metoda omogoča, da prepoznaš bistvo postopkov ali proizvodov in je lahko temelj za novo pot – spet ključni interes industrije, ki mora imeti svoje lastne patente. Lep primer, prvi in široko objavljan, smo razvili na postopkih mikrokapsuliranja skupaj z Aero Celje. Danes to metodo nevede uporablja vsak uporabnik interneta – računalnik mu v milijonih podatkov poišče tiste, ki so “podobni” njegovemu vprašanju.

Danes sta obe metodi – strukturiranje podatkov v sisteme ter prepoznavanje vzorcev znanja – visoko dognani z delom številnih raziskovalcev in sta temelj ne le izobraževanju, še bolj v raziskovanju in razvoju visokih tehnologij. To je nujno, saj vsa področja danes vključujejo v informacijskih sistemih na milijone novih podatkov vsako leto in brez takih metod bi bili v njih zasuti, izgubljeni. Priznanja, ki sem jih dobila, pa so za tiste prve zamisli, še nebogljene v primerjavi z današnjim stanjem, a originalne, ki so se pokazale kot odlična sadika.

Sodelovali ste z uglednimi svetovnimi znanstveniki, tudi Nobelovimi nagrajenci. S čim ste si pridobili njihovo spoštovanje in zaupanje?

Da, prijateljevala sem s številnimi največjimi znanstvenimi osebnostmi našega časa, vendar to ni bilo težko. Ti ljudje so garači – čim višje so, tem bolj skromni so – s tiste višine pač vidijo širše obzorje. Samo prazen klas stoji pokonci. Če pa si sam tudi garač, predan svojemu delu v iskanju novega, te sprejmejo medse kot enega svojih.

V čem je (bilo) poslanstvo Unescovega mednarodnega centra za kemijske študije v Ljubljani, čigar direktorica ste bili? Ali ta center še deluje? Vi ste ga oblikovali na novih temeljih, kot središče, ki deluje na osnovi projektov, kar je postalo temelj za nadaljnje delovanje centrov Unesca. Kaj je prinesel Sloveniji?

Unesco je ustanovil malo centrov, še manj jih je vzdrževal. Države–gostiteljice so morale pokriti večji del stroškov, ta podpora pa je pri večini počasi usahnila. Tisti, ki so ostali, pa so bili pogosto odlagališče vplivnih politikov pred upokojitvijo, kar je nujno prizadelo ustvarjalni program centra. Redka izjema je Mednarodni center za teoretsko fiziko v Trstu, ki pa se tudi nenehno bori za preživetje. Kljub temu je kar nekaj držav obljubljalo podporo centru za kemijo, če bi ga ustanovili. Cela vrsta vplivnih kemikov pa je podpirala idejo, da bi bil tak center v bistvu razširjeni program dejavnosti naše skupine. Vendar pri nas za to ne bi nihče prispeval denarja, pričakovali bi ga od drugod. Zato sem predlagala nov model za delovanje centrov UNESCO – ne velika hiša z mnogimi plačanimi raziskovalci in ugledna ustanova za politike pred upokojitvijo, temveč kot delujoče omrežje najbolj prizadevnih skupin po vsem svetu. Ta predlog sem predstavila na generalni konferenci Unesco leta 1980 in dobila podporo velike večine. Tako je center v Ljubljani deloval predvsem kot pobudnik novih zamisli, pomagal pri izvajanju večjih projektov, ocenjeval in podpiral najboljše dosežke prakse. Program je obsegal strokovno pomoč kemikom, zlasti v manj razvitih državah, organiziral donacije opreme, zagotavljal informacijsko podporo za projekte in – na najvišji stopnji – sodelovanje v velikih mednarodnih projektih. Središčno vlogo pa so imeli podiplomski in podoktorski seminarji o najnovejših dosežkih na najširšem področju kemije. O njih smo redno objavljali v posebnih knjigah, več kot trideset jih je bilo in šle so v vse partnerske dežele. Prav tako pa je naša skupina organizirala take seminarje na Kitajskem, v Indiji, Maleziji, več v Afriki, zlasti v Keniji, pa v Braziliji.

Na te seminarje so prihajali visokošolski učitelji in raziskovalci iz blizu sto držav, predavat so hodile “zvezde” znanstvenikov. Skupaj je k nam prišlo nad tri tisoč velikih osebnosti kemije. Kaj je pri tem pridobila Slovenija? Preko Unesco smo vzpostavili močne vezi z UNDP (Organizacijo Združenih narodov z razvoj) in preko te s Svetovno banko, ki je financirala večino velikih projektov. Navzven je bil center odlična reklama za našo deželo in njeno prepoznavnost v svetovnem okviru – navznoter pa smo o mnogočem potem, kar smo pobliže spoznali, ko smo redno srečevali druge kulture, druge načine razmišljanja, včasih tudi malo zamajali lastno pretirano samozavest, vendar smo se učili, kako nastopati na svetovni sceni. Center je deloval dobra tri desetletja, po dveh sem tudi jaz odšla v Oxford, potem je začel usihati in ko ni bilo več navdušenih sodelavcev, tudi usahnil. Pri vseh naših, zlasti učiteljih kemije, ki so sodelovali, pa ni ostal samo spomin, temveč tudi drugačno, bolj široko obzorje, svetovna miselnost. In prav ta Slovencem pogosto manjka, kar dela težave pri vseh poslih s tujino.

Katere ključne nauke ste potegnili iz mednarodnih projektov, denimo gojenja kamilic v Afriki?

Uh, teh naukov je bilo veliko! Najprej, kako izbrati, kaj raziskovati – imelo naj bi cilj izboljšati življenje in varovati naravo. Potem, kako raziskovati – kako v delo vključiti nove metode in to prignati na svetovno raven. Pa kako je treba preverjati dosežke in pridobiti tiste, ki jih bodo sproti prenašali v prakso. In kako uvajati inovacije ter ne nazadnje, kako iz njih pridobivati dohodek. To je trda šola, kot je pokazala gradnja projekta kamilic – vsaka faza v izvedbi je morala dati prihodek. Najprej vzgoja rastlin in prodaja cvetja. Na naslednji ravni je ekstrakcija kamiličnega olja, ki je prav tako prodajno blago. Še na višji ravni je obdelava sestavin kamilice za farmacevtsko in kozmetično industrijo, kar je že zelo zahtevno. Predvsem pa smo se učili sodelovanja številnih strok, sama kemija je premalo. Prav ob tem sem razvila še tretjo metodo, kako v kemijski projekt vključevati dosežke drugih ved – multidisciplinarno sintezo. To sem dodelala na ekoloških projektih, predvsem za zmanjševanje strupenosti procesov in proizvodov. Zanjo sem dobila vrsto visokih priznanj, tudi veliko nagrado Honda.

Katere prejete nagrade in priznanja vam največ pomenijo? Je nagrada Honda za vas najbolj dragocena?

Moje razmišljanje o nagradah je zelo kratkotrajno, hitro se naveličam cirkusa okoli njihove podelitve, ki mi krade čas. Velika nagrada Honda je v moji zbirki seveda najvišje – navsezadnje ni samo najtežja zlata medalja, drži se je tudi milijonska podpora za nadaljnje raziskovanje. Pravijo ji japonska Nobelova nagrada, ker jo je – tako kot Nobelovo – tudi ustanovil bogati industrialec, Soichiro Honda. Je pa ena sama na leto za ves svet. Žal mi je le, da sem edina ženska na svetu, ki jo je dobila – več jih je, ki bi jo zaslužile.

Bili ste avtorica zbirk knjig Pamet je boljša kot žamet, ki so bile v svojem času velika uspešnica. Kako je mogoče otroke navduševati za pridobivanje (naravoslovnega) znanja in raziskovanja? Kako je mogoče za to navduševati mlade, in sicer tako za pridobivanje naravoslovnega in tehnološkega znanja in se v tej smeri odločati za poklicno pot?

Kako pravijo Srbi: kad se mora, nije teško. In tu moramo! Pred nami je obdobje visokih tehnologij in te rabijo odlične tehnologe – teh pa je veliko premalo glede na potrebe. Že danes visoko razviti kradejo vrhunske kadre manj bogatim, še bolj jih bodo v prihodnje. Rešujemo se lahko le z veliko večjim usmerjanjem v te poklice in to v zgodnjih letih. Raziskovalci delovanja možganov dokazujejo, da se talent razvija le tja do petega leta, pozneje se samo brusi. Navsezadnje je to logično, saj tudi mlado drevesce lahko po želji usmerjamo le prva leta, pozneje lahko samo še obrezujemo. Otrokom moramo, ko so še zakajčki, približati svet znanosti in visokih tehnologij, da bi razvili zanimanje zanje. Uspeli bodo obvladati tudi zahtevna spoznanja – kar pomislimo na računalnike. Z njimi imamo težave odrasli mnogo bolj kot otroci. Če ob računalniku česa ne razumeš, vprašaj desetletnika!

»Čas je, da prenehamo biti “dežela špargljev”, kjer odrežemo glavo vsakemu, ki pokuka nad povprečje.«

Kako vzgajati mlade in zmanjšati njihov odhod v tujino? Kako tiste, ki so v tujini, navdušiti za sodelovanje s Slovenijo?

Naravno in potrebno je, da mlad človek išče pot za svoj vzpon. V vse hujši svetovni tekmi je treba preživeti, to pa bomo lahko le podprti z visokimi tehnologijami. Nič ni hudega, celo dobro je, če gredo mladi v svet in se naučijo obvladati to razvojno dirko. Kako jih pritegniti nazaj? To bo težko, dokler bomo hoteli, da to opravi domoljubje. Vsi imamo globoko v srcu našo prelepo domovino, vendar je tudi jesti treba. Najbrž nikoli ne bomo mogli ponuditi tako vabljivih pogojev kot jih že danes nudijo najbogatejše dežele, lahko pa bi bili manj “fovšaritni”, manj opravljivi in bolj odprti za novo, ki ga bodo prinašali povratniki. Čas je, da prenehamo biti “dežela špargljev”, kjer odrežemo glavo vsakemu, ki pokuka nad povprečje. Čas je, da se veselimo svojega in tujega napredka – naša prelepa dežela in bogata kulturna tradicija sta več kot odlično izhodišče.


Življenjska pot dr. Aleksandre Kornhauser-Frazer

  • Rojena je bila 26. septembra 1926 v Škofji Loki.
  • Njen dekliški priimek je bil Caleari, sedanja je dobila po obeh možeh – pediatru dr. Pavletu Kornhauserju in kemiku dr. Malcolmu Johnu Frazerju.
  • Njen oče Humbert Caleari je imel lesnopredelovalno podjetje, ki je v času velike krize leta 1929 bankrotiralo in od takrat so živeli v veliki revščini. Že od ranega otroštva je morala delati za preživetje.
  • Osnovno šolo je obiskovala v Škofji Loki, šolanje nadaljevala na (nižji) dekliški poljanski gimnaziji ter ga leta 1941 zaključila z malo maturo.
  • Komaj petnajstletna se je vključila v narodnoosvobodilni boj (NOB) kot ilegalka. Pred Nemci se je umaknila v Avstrijo, kjer jo je ujel Gestapo, poslana je bila na prisilno delo v tovarno Steyr – Daimler – Puch.
  • Leta 1945 je opravila trimesečni učiteljski tečaj in delovala kot učiteljica, ob delu pa je zaključila izredni študij učiteljišča. Po tem je opravila še manjkajoče izpite na višji gimnaziji in maturirala.
  • Vpisala se je na (izredni) študij kemije in ob delu diplomirala. Iz kemije je doktorirala leta 1965. Zaposlila se je na univerzi kot raziskovalka in predavateljica. Ob raziskovalnem delu se je vključila tudi v program izobraževanje učiteljev kemije na tedanji Pedagoški akademiji.
  • V zakonu z dr. Pavletom Korhauserjem je rodila hčerko Lilijano, ki se je mednarodno uveljavila na področju zdravljenja nedonošenčkov (dr. Lilijana Kornhauser Cerar).
  • Bila je tudi družbeno in politično dejavna, med drugim je bila v vladi Staneta Kavčiča podpredsednica za družbene dejavnosti.
  • Dvaindvajset let je s svojim drugim možem, dr. Malcolmom Johnom Frazerjem, živela v Veliki Britaniji, v Oxfordu.
  • Svoja zadnja leta je živela Sloveniji, v naselju Polica v občini Grosuplje.
  • Umrla je 19. maja 2020.

Intervju je bil objavljen v revji Pametno podeželje, Eko dežela, avgust 2019, verjetno je bil to eden njenih zadnjih intervjujev.

Nazaj na kategorijo zanimivo.
(Visited 69 times, 45 visits today)