Teden dni pohoda po Dolenjski Jakobovi poti

27 avgusta, 2021
Petra Nastran

Dolenjska veja Slovenske Jakobove poti je dobra polovica glavne veje Slovenske Jakobove poti, ki od Slovenske vasi pri Obrežju, preko Ljubljane, teče do Trsta.

To je moj dnevnik pohoda, ki sem ga opravila v enem tednu.

Slovenska vas – Kostanjevica

Prijateljica me zgodaj zjutraj odpelje do izhodišča, Slovenske vasi, tik ob mejnem prehodu Obrežje. Vpišem se v knjižico romarjev, pritisnem žig v svoj romarski potni list, vzamem kos pripravljenega sadja, se zahvalim in že sem na poti. Pozdravlja me nešteto vrst cvetja, predvsem vrtnic, od sadja pa je v začetnem delu ogromno robid.

Že zjutraj postane toplo in ker so moje pohodne capri hlače pretople, pridem na idejo, da se preoblečem v spodnji del pižame. Razlika je občutna – lahkost in svetla barva poskrbita za hlajenje. Slikanje, malica, počivanje, občudovanje narave in polno opravkov, ki delajo vsako romanje edinstveno. V drugem delu poti prvo srečanje s Krko, srečanje s Camino prijateljico v Podbočju ter končno – namakanje bolečih nog v Krko v Kostanjevici ter zaslužena večerja iz »nahrbtnik menija«.

Misel dneva: »Ceni male stvari vsakega dne. Na koncu vidiš, kako velike so.«

Kostanjevica – Velike Brusnice

Komarji poskrbijo za slabo naspano vročo noč, a Kostanjevica me pričaka v jutranji svežini. Čudovita pot po poljih ter kar nekaj vzpona, ki je poskrbel za razglede. Zajtrk pri samostanu v Kostanjevici, občudovanje Forma Vive. Vas Podstrm si zasluži ta naziv in strma pot v moje telo prikliče lakoto, ki jo potešim s slivami ob poti. Prvič sem na Gorjancih in uživam z vsem bitjem.

Po kar nekaj urah pa pred mano kot privid – samostan Pleterje, ki s tablo opozarja, da naj tudi obiskovalci skrbimo za tihoto. Očarana poslušam gregorijanski koral v gotski kapeli samostana. Da je doživetje popolno, prvič v življenju v živo vidim dva kartuzijana na sprehodu. Še nekaj ur hoje čez Gorjance in spanje malo izven poti, na turistični kmetiji v Selah pri Ratežu, kamor pridem na štop.

Misel dneva: »Prepusti se in pusti življenju, da te obuje s svojimi darovi.«

Velike Brusnice – Vavta vas

Po osmih urah trdnega spanja v sobi, kjer se počutim kot kraljica, se okrepčam še s kraljevskim zajtrkom ter sveža stopim v nov dan. Noge spočite, duša lahka. Za začetek se kmalu izven Velikih Brusnic dvakrat izgubim. Govorim s fantom, ki pravi, da po veliko prepotovanih državah, tako zelo ceni Slovenijo predvsem zaradi njene čiste narave. Se strinjam.

Prvi prihod v mesto, Novo mesto, kjer si domov odpošljem odvečne obleke in komuni iz Italije darujem nekaj svojih evrov. Ker je tako vroče, si kupim sadje in si ob Krki naredim kosilo. Dve uri do Vavte vasi nista tako hitro mimo, saj me mučijo pekoči podplati. Takrat še ne vem, da so zanje krivi moji čevlji, ki so dali skoz vse poti za tri leta nazaj, tudi Francosko Jakobovo pot. Nekaj časa hodim bosa, hojo mi lepša obilica cvetja.

V Vavti vasi grem do cerkve sv. Jakoba, kjer se ravno pripravljajo na mašo zunaj cerkve. Ostanem in bosa prisostvujem obredu. Še en nepozaben spomin. Obdarovana še z domačo večerjo in sadjem ter zelenjavo za na pot, ki ju hvaležno sprejmem. Camino Dolenjska, hvala. Da dan zaokroži svojo malho presenečenj, v prenočišču srečam sovaščana. Ročno pranje oblek, pisanje dnevnika in spanje.

Misel dneva: »Ne skrbi vnaprej, to te samo bremeni in nalaga težo na tvoj hrbet. Zate je poskrbljeno. Zaupaj.«

Vavta vas – Gombišče

Pred trgovino pozajtrkujem in že sam na delu poti, ki sem se je najbolj veselila. A hkrati tudi najbolj težka, kar bom vedela šele ponoči. Najprej me čakajo neskončni gozdovi do Frate. Že takoj me pozdravi tabla, da gre za območje medveda, a noge vodijo naprej in vztrajno iščejo prostor zase na zaraščeni poti. Pot se vzravna in znajdem se v kraljestvu bukovega gozda. Takih lepot moje oko še ni videlo in znova sem hvaležna, da živim na tem koncu sveta.

V vasi Brezova reber prosim za vodo in gospa mi skuha še kavo po njenem receptu, in narediva si pravi ženski klepet o vsem mogočem. Za popotnico mi podari breskve in paradižnik. Veselo grem naprej, čakajo me novi gozdovi, še prej pa stara vrba, kjer naj bi ležal neznan francoski vojak ter dolge, dolge vasi Globodola, kjer si spet naredim premor in prosim za vodo.

Vzpon v vas Šmaver. Ob drugi uri popoldne je vročina na višku, nikjer nikogar, in zaradi zadušljive vroče se skoraj spogledujem s svetom na drugi strani. Moja cilj je cerkev na vrhu vasi, kjer imam dve-urni počitek in kosilo, hlad cerkvenega preddverja pa je v tistem trenutku najboljši kraj za utrujenega romarja. Še dve uri do vasi Vrhtrebnje, kjer žal ni več prenočišča in po planu bom čez dve uri v vasi Gombišče, kjer imam rezervirano prenočišče na konjeniški kmetiji.

Čas teče, sonce se poslovi, srečam dva sestradana mucka, vame se plazi čuden občutek. Srečam rumeno puščico, potem pa – ne najdem več poti naprej. Grem do ceste, se podam v klanec. Zadnja dva kilometra me do kmetije odpelje domačin, kjer od dolgega dneva in vročine zmorem le toliko moči, da se na hitro umijem, jesti ne morem, mrazi me in zavijem se v pripravljeno posteljo. Nato pa grmenje, bliskanje, veter ter toča, ki z vso silo odpreta okno in močita kuhinjsko mizo. Eno uro najhujših trenutkov mojega življenja, v katerih sem se zavedla svoje majhnosti, mogočnosti narave ter hkrati zaupanja v njo samo. Ko se vse umiri, pridejo na svoj račun komarji in noč se nagne v jutro, ko zaspim.

Misel dneva: »Pot uči vsakič znova, spet in spet. Zato hodim.«

Gombišče – Stična

Čez noč mi je dež zmočil vse tri pare nogavic, zato hodim bosa in v sandalih ter ugotovim, da so krivci za pekoče podplate moji pohodni čevlji. Jutro je megleno in mokro, gozdne poti zaraščene, a to mi zelo ustreza, da se počasi prebudim ter pozdravim, saj se po težki noči zbudim v zelo slabi koži.

Sela pri Šumberku so prva vas tega dne, za dobro jutro me oblaja pes, nato pa me pot v Šentvidu pri Stični prvič pripelje tik do avtoceste, kjer se ob hitrih avtomobilih še bolj zavem sebe na dveh nogah. Vroče je in ko končno pridem do Ivančne Gorice, je moja prva pot do bara, kjer si naročim kavo in mineralno vodo z limono. O tem sanjam že vse od jutra in vem, da še nekaj časa ne bo takega neprecenljivega trenutka, ko opazuješ hladno vodo z mehurčki v kozarcu ter jo tvoje telo posrka do zadnje kapljice.

Komaj čakam hlad zidov stiškega samostana in končno sem v njihovem zavetju. Hlajenje nog v potočku, pranje oblek, kosilo in počitek. Po dnevu in noči prej je vse to pravi balzam.

Misel dneva: »Odžejaj se s svežimi kapljami življenja.«

Stična – Grosuplje

Šesti dan začnem s slovesom od svojih čevljev, ki se jim zahvalim za skupno pot. Ozrem se nazaj na Stično, lepa je v jutru. Pri prvi cerkvi imam zajtrk, posušim obleke ter naredim red v nahrbtniku. V vročem dnevu proti Polževem, Višnji gori, vse do Perove vasi, kjer hodim po dolgih asfaltnih poteh, nato skrenem z Jakobove poti ter zavijem v Grosuplje, kjer se srečam s sodelavko, ki z možem hodi po poti E6. Lačni pojemo okusno kosilo in gremo vsak na svojo pot.

Misel dneva: »Le tam, kjer si bil peš, si bil zares.« (Goethe)

Grosuplje – Ljubljana

Jutranje iskanje poti do izhodišča je stresno – ga ne najdem pa še GPS trmari. Končno le na pravi poti, gozd, Magdalenska gora, Orle in neskončen Golovec.

V centru Ljubljane si privoščim hladno pijačo z mehurčki ter … Ja, kupim nove pohodne čevlje! Vesela kot otrok, usedem se ob Ljubljanico, naročim sladoled in uživam v pogledu na Ljubljano ter v spominih na preteklih sedem dni. Ki so moja najljubša pot sedaj, zaradi narave in ljudi. Narava me je na Dolenjski poti očarala, kot si v sanjah nisem predstavljala. Pot pa se mi bo zapisala predvsem zaradi ljudi in srečanj, ki so nam bila namenjena. Zato – ne rabite hoditi na tuje poti, na naših tleh je vse, kar potrebujemo, da nahranimo svoja hrepenenja.

Misel dneva: »Do česar rabiš priti, si ti.«

 

 

 

Je pohod po Slovenski Jakobovi poti prevelik zalogaj za vas? Zakaj ne bi šli s kolesom? Da se!

Nazaj na kategorijo turizem.
(Visited 146 times, 7 visits today)