Ob šesti uri zjutraj smo že na startu tega dne, vas Strane. Kapljice dežja. Nimam pelerine! Oblečem jopico, kar bo, bo.
Pa ravno sem si rekla, kako prav sem spakirala za to pot – imam točno toliko oblek, kot jih potrebujem, nič preveč, nič premalo. A življenje hitro pokaže, kako iluzorna so lahko naša prepričanja. Hlače se mi spodaj zaradi mokre trave kmalu zmočijo.
Hodimo po gozdu, ki milostno zadržuje dež. Prvič in tudi zadnjič na poti srečam smreke ter si rečem, kako zanimivo je opazovati menjavanje značilnosti narave. Po kakšni uri dež preneha, jopico dam sušit na nahrbtnik ter se preobujem v sandale. Tako hodim vse do Podnanosa, kakšnih deset kilometrov.
Sprejmemo še povabilo na kavo njune znanke v vasi pred Podnanosom, sama pa že čutim svoj želodec, ki vztraja, da je čas za zasluženo kosilo. Pred trgovino v Podnanosu se poslovimo. Vem, da moram kupiti malo več, saj je to zadnja trgovina v Sloveniji.
Tokrat si mizo pogrnem zraven osnovne šole in mislim, da sem si iz preprostih sestavin sestavila enega najboljših kraljevskih obrokov mojih poti. Lakota je najboljša začimba!
Štjak in pogled na Vipavsko dolino
Vzpon na Štjak, vroče in soparno je. Vinogradi, pogled na Vipavsko dolino, Nanos. Vse tam sem hodila, dober občutek je, ko se obrneš nazaj in vidiš razdaljo, ki si jo prehodil. Tam nad Vipavsko dolino pa zavesa temnih dežnih oblakov. Naj še malo počaka! Ena ura vzpona, počasi se vzpenjam, nato še pol ure ravnine in sem v vasi Štjak na Krasu.
Spust do vasi Avber, kjer sta že fant in punca, s katerima smo se srečali prvi dan poti. Vesela sem ju. Camino pogovori, res, kot Camino!
Najprej odrešujoči tuš, nato pivo na terasi s soromarjema. Prisede stara mama. Domačnost, sprejetost, prijaznost.
Sporočilo tega dne: Življenje je tako zelo bogato.
