GOSTUJOČA KOLUMNA
Mišel ‘Amo’ Ristov, socialni delavec
Pred dnevi smo obeležili m+Mednarodni dan starejših, ki je mimo večine šel v obskurni formi kot večina svetovnih dni v tem letu. Socialnim delavcem tega področja je morda ušel nekoliko manj, a starostnikov ne gre pozabiti – koronsko obdobje je udarilo tudi po tistih ‘srečnih’ v domovih. Omejitev obiskov, prepoved, nekaj obiskov, spet omejitev, spet prepoved. Že tako segregirana populacija je postala v času izolacij in ukinjanja programov podvržena zgolj stiku s tujci, na družino pa so morali praktično pozabiti.
Glavni kritiki vladnih ukrepov so ob tem zgolj skomignili, češ: »Saj bodo že zdržali«. Nekateri nasprotniki ukrepov, znotraj vlade, medijev in tudi domače kisle smetane, bi hitro pograbili priložnost in segregirali še preostalo starejšo populacijo, če bi imeli možnost, saj naj bi ta predstavljala v zvezi s Covidom-19 najranljivejšo skupino.
Ukrepov – takih ali drugačnih – pa smo se naveličali vsi. Predvsem tistih, ki vključujejo maske in distance soljudi. A to ne pomeni, da lahko omenjene rizične skupine zaradi tega kar pozabimo, ker nam pač nič ni in smo imuni ali pa smo že nevede preboleli korono, ker »Itak simptomov nima več noben in je vse skupaj pretiravanje ali celo fikcija«. Žal pa so se nekateri ljudje začeli prebujati in udrihati po sistemu iz napačnih razlogov z napačnimi vzvodi. Problematika pomoči potrebnih je bila vnovič spregledana, neenakosti pa niso nikoli pri sodržavljanih prebudile toliko jeze in uporništva kot ukrepi.
V času, ko je boj proti maskam glavno vodilo skupin, ki predstavljajo ‘svobodne ljudi’ in si želijo izboriti ‘svobodo dihanja’, pa gospe Barice, Jožice in Marije ostajajo podvržene enakim težavam, ki so jih pestile pred korono – revščina, neplačane položnice, izklopljena elektrika, prazen hladilnik, socialna izključenost, nepokretnost – še več, težave bodo ostale tudi dolgo po tem, ko bomo svobodno zadihali.
