Mreža Plan B za Slovenijo in Zveza delovnih invalidov Slovenije (ZDIS) opozarjata, da so invalidi kljub izjemni ranljivosti še vedno spregledani pri načrtovanju državnih podnebnih ukrepov.
Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo so zato podali uradni predlog za vključitev invalidskih organizacij v sooblikovanje prihajajoče Strategije prilagajanja na podnebne spremembe.
Invalidi v Sloveniji predstavljajo veliko skupino prebivalstva, ki je še posebej ranljiva na podnebne spremembe. Zgolj ZDIS združuje več kot 50.000 članov, tj. še delovno aktivnih ali upokojenih oseb, ki imajo zaradi različnih zdravstvenih težav oz invalidnosti trajno omejene psihofizične zmožnosti.
Invalidi obenem pretežno spadajo tudi v skupino več kot 290.000 prebivalcev Slovenije, ki živijo pod pragom tveganja revščine.
Invalidi se soočajo z dvojnim izzivi
Spopadajo se s fizičnimi ovirami, ki jih podnebne spremembe le še stopnjujejo, ter z ekonomsko stisko, ki še dodatno slabša njihove možnosti prilagajanja, kar izpostavlja tudi Študija o promociji in varstvu pravic invalidov v kontekstu podnebnih sprememb.
Svet Združenih narodov za človekove pravice je že leta 2019 pozval države, naj vključijo invalide v podnebne politike. Slovenija ima s pripravo Strategije prilagajanja na podnebne spremembe priložnost, da te zaveze uresniči v praksi.
Strategija prilagajanja podnebnim spremembam
Kot poudarja pravnica Senka Šifkovič iz Umanotere: »Podnebni zakon, ki je bil sprejet avgusta lani, kot enega izmed vodilnih načel določa načelo družbene sprejemljivosti in pravičnosti, po katerem je treba upoštevati tudi ranljivost družbenih skupin. Na tem mora temeljiti tudi Strategija prilagajanja podnebnim spremembam, ki jo mora država sprejeti do februarja 2027. Zdaj je torej priložnost, da se ugotovijo potrebe delovnih in drugih invalidov, ki jih imajo zaradi naraščajočih posledic podnebnih sprememb in da se njihovim organizacijam omogoči sooblikovanje potrebnih ukrepov.«
Preberite tudi: V prilagajanju podnebnim spremembam je narava naš največji zaveznik
Zakaj so invalidi podnebno najbolj ogroženi?
Invalidi so najbolj ogroženi ob ekstremnih vremenskih pojavih, kot so poplave, požari ali zemeljski plazovi, ki ogrožajo njihova bivališča in s tem povečujejo njihovo odvisnost od drugih oseb in storitev.
Ključne težave, s katerimi se soočajo, so:
- Otežena evakuacija: Naravne nesreče zahtevajo hiter odziv, ki je za gibalno ovirane osebe znatno otežen.
- Vročinski valovi: Ti neposredno slabšajo zdravstveno stanje invalidov, hkrati pa so ustrezni javni prostori in mobilnostni sistemi pogosto nedostopni ali neustrezno hlajeni.
- Izguba pripomočkov: Ob naravnih nesrečah pogosto pride do uničenja opreme, kar vodi v popolno odvisnost od pomoči drugih, pogosto pa tudi v finančne in duševne stiske.
- Izginjanje in nedostopnost lokalnih storitev: Slabšanje dostopa do osnovnih dobrin in storitev v neposredni bližini bivališč invalidov povečuje njihovo ranljivost.
Ob naravnih nesrečah se spopadajo z večjimi težavami
Predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije Peter Bršek opozarja:
»Naši člani se, predvsem ob naravnih nesrečah, spopadajo s številnimi večjimi težavami kot preostanek prebivalstva. V veliko večji meri so odvisni od pomoči drugih, za reševanje potrebujejo precej več časa.
Bistveno bolj kot drugi so ogroženi tudi v vročinskih valovih. Zveza si prizadeva, da potrebe delovnih invalidov v podnebnih ukrepih ne bodo spregledane.«
Rešitve za pravičen podnebni prehod
Mreža Plan B za Slovenijo in Zveza delovnih invalidov Slovenije predlagata konkretne ukrepe, kot so prilagojeni načrti reševanja, podnebna infrastruktura in lokalna oskrba, ki morajo postati del nacionalne strategije.
Načrti zaščite in reševanja ob izrednih vremenskih dogodkih in nesrečah morajo vključevati sisteme zgodnjega alarmiranja in evakuacijske načrte, ki upoštevajo potrebe oseb z invalidnostmi.
Za blaženje posledic vročinskih valov morajo urbana okolja zagotoviti več zelenih in vodnih površin, dostopne hlajene skupnostne prostore ter cenovno in krajevno dostopna javna kopališča.
Klimatske naprave morajo biti subvencionirane, javni prevoz pa mora biti invalidom dostopen fizično, finančno in v času, ko to potrebujejo. Nujno je tudi izboljšanje dostopa do temeljnih dobrin in storitev v neposredni bližini bivališč ranljivih skupin.
Kot zaključuje Ajda Cafun iz Umanotere:
»Ne smemo pozabiti tudi na številne druge skupine, ki jih podnebne spremembe še posebej ogrožajo – revne delavke in delavce ter brezposelne, najemnike, starejše, migrante, kmete ter delavke in delavce na najbolj izpostavljenih delovnih mestih, npr. v gradbeništvu, gostinstvu in turizmu, zdravstvu in negi.
Družbeni odziv na podnebno krizo je lahko uspešen le, če je vključujoč, solidaren in množičen družbeni projekt, ki odpravlja sistemske neenakosti in ranljivosti. Pravični prehod naj ne bo le na papirju, ampak v praksi – s širjenjem delavskih in socialnih pravic, z demokratizacijo ter s krepitvijo skupnosti in javnih storitev, ki jih potrebujemo za dobro življenje znotraj zmogljivosti planeta.«
