Mednarodni dan zaščitne ozonske plasti

16 septembra, 2020

Tako kot že nekaj desetletij se je nad Antarktiko tudi letos avgusta začela razvijati ozonska luknja in septembra je njen razvoj že v polnem razmahu. 

Ljudje z industrijsko dejavnostjo motimo ravnotežje ozračja in spreminjamo njegovo kemično sestavo. Politiki so zato konec leta 1987 sprejeli Montrealski protokol, s katerim so predpisali stopnjo omejevanja proizvodnje in uporabe ozonu nevarnih snovi. Kasneje so protokol dopolnili in ukrepe še poostrili. Vsebnost ozonu škodljivih snovi je v ozračju je sicer zaradi sprejetih ukrepov dosegla višek okoli leta 1994.

“Vsa leta doslej smo bili bolj zaskrbljeni zaradi sezonskega pojava ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. Pojav ozonske luknje nad severnim polom spomladi leta 2011 je sicer opozoril, da so meteorološke razmere odločilne, a zadovoljstvo nad uspešno omejitvijo uporabe ozonu škodljivih snovi in ugoden trend razmer nad južnim polom sta delovala pomirjujoče,” pravijo na ARSO.

 

Ozonu škodljivi plini

Velikost območja z oslabljeno zaščitno plastjo, trajanje in količina izginulega ozona se iz leta v leto spreminjajo predvsem v odvisnosti od meteoroloških razmer, dolgoročni trend pa je povezan z uspešnimi ukrepi mednarodne javnosti za omejitev in opustitev rabe ozonu škodljivih plinov.

“Nad severnim polom je pojav ozonske luknje veliko presenečenje. Sosledje dogodkov v ozračju je marca in aprila letos omogočilo nastanek največje ozonske luknje nad Arktiko doslej. Polarni vrtinec nad severnim polom je bil tokrat zelo stabilen in kompakten, v njem se je ujel za severno poloblo nenavadno mrzel zrak, v katerem so nastali stratosferski oblaki na višini, kjer je v ozračju največja koncentracija ozona. Ultravijolični sončni žarki so ob izteku zime na severni polobli ob navzočnosti ledenih krstalčkov povzročili, da so se iz molekul plinov klorofluoroogljikovodik in hidroklorofluoroogljikovodik sprostili atomi klora in broma, ki reagirajo z ozonom in ga uničujejo,” pravijo na ARSO.

Na srečo je ob koncu zime sonce nad Arktiko šele vzšlo nad obzorjem in je moč sončnih žarkov, s tem pa tudi UV sevanja, še dokaj šibka in zelo stanjšana ozonska plast visoko na severu ne predstavlja večje grožnje zdravju ljudi, saj se je ozonska luknja zadrževala visoko na severu in na srečo ni segla do gosto naseljenih območij.

Zaradi učinkovitega zmanjšanja izpustov ozonu škodljivih snovi v zrak pričakujejo, da si bo ozonska plast v naslednjih letih in desetletjih povsem opomogla. “Ozonska luknja se bo kljub ukrepom najverjetneje še kar nekaj časa pojavljala, saj imajo ozonu škodljivi plini dolgo življenjsko dobo, nekateri celo daljšo od sto let,” še povedo na ARSO.

Ozon visoko v ozračju vpije večino ultravijoličnega sončnega sevanja. Zaščitna ozonska plast nas obvaruje pred UVC in pretežnim delom UVB spektra sončnega sevanja, UVA sevanje pa v veliki večini prepušča. Brez zaščitne ozonske plasti bi UVC sončno sevanje steriliziralo zemeljsko površino.

Nazaj na kategorijo okolje.
(Visited 11 times, 1 visits today)