S pomočjo umetne inteligence smo sestavili seznam 15 nevarnih strupenih snovi, ki kot odpadki ogrožajo okolje in naše zdravje. V naslednjih tednih bomo za vsakega od njih pogledali, kako in kje nastaja ter kje na svetu je teh odpadkov največ.
Vsak od teh strupenih odpadkov zahteva ciljno rešitev: preventivo, varno zbiranje, nadzorovano odlaganje in dolgoročno sanacijo onesnaženih mest. Nekateri med njimi nastajajo po celem svetu, drugi bolj lokalno – a vsi so problem za cel svet.
Živo srebro
Živo srebro je kot odpadek trajen onesnaževalec, saj se ne razgradi v okolju, ampak prehaja iz zraka v vodo, sediment, tla, biološke organizme, njegove emisije pa se lahko razširijo daleč od vira.
Živo srebro se kopiči v živalskih maščobah in postane bolj koncentrirano v višjih členih prehranske verige (npr. velike ribe, ptice, sesalci). To pomeni, da ljudje lahko prejmejo visoko dozo. Strupeno je za živčni sistem, kar je še posebej nevarno za razvoj ploda, dojenčke in majhne otroke — živo srebro lahko vpliva na razvoj možganov in živčnega sistema.
Kje nastaja kot odpadek?
Glavni industrijski viri živega srebra kot odpadka so:
- Rudarjenje in predelava kovin (rudniki zlata, srebra, cinka, svinca in bakra – živo srebro se sprošča kot stranski produkt; največja količina nastaja, kjer se živo srebro uporablja za ločevanje zlata iz rude – pri tem se sproščajo ogromne količine hlapov v ozračje in ostankov v tla in reke).
- Sežiganje premoga je eden glavnih virov (premog naravno vsebuje majhne količine živega srebra, ki se med zgorevanjem sprošča v ozračje)
- Metalurške in kemične industrije, kjer pa se tehnologija elektrolitskega procesa z živim srebrom opušča
- Proizvodnja baterij, svetilk, termometrov, merilnih naprav, če niso ustrezno reciklirane – tudi to je večinoma stvar preteklosti.
Kje v svetu nastaja in se kopiči živo srebro?
Največji globalni viri emisij živega srebra so, kot poročata UN Environment in Minamata Convention, Azija — okoli 50–60 % vseh svetovnih emisij; največ zaradi rudnikov zlata (Indonezija, Filipini, Kitajska) in premogovnih elektrarn (Kitajska, Indija). Sledi 2. Južna Amerika — predvsem Peru, Bolivija, Kolumbija, Brazilija, velike količine živega srebra naj bi se kopičile v rekah Amazonskega področja. Tudi rudniki zlata v Afriki predstavljajo podoben problem (Gana, Tanzanija, Sudan, Burkina Faso).
V Evropi in Severni Ameriki je sproščanje živega srebra v okolje danes precej manjše emisije zaradi strogih zakonodaj (EU Mercury Regulation, Minamata Convention).
Glavni vir je sicer zgorevanje premoga in cementna industrija.
Živo srebro se lahko prenaša na velike razdalje po zraku, nato se deponira v vode, tleh in usedlinah.
Največja onesnaženja z živim srebrom
Živo srebro se kopiči v rekah in jezerih – sediment absorbira Hg; sčasoma se v vodi spremeni v metil-živo srebro, ki se kopiči v ribah. Največja onesnaženja so v rekah Amazonke, Mekonga, Zlate reke (Filipini), Ob in Jenisej (Sibirija), ter žal tudi v reki Idrijca v Sloveniji kot posledica rudarske zgodovine. Večina atmosferskega živega srebra konča v morjih. Posebej obremenjena so območja severnega Atlantika, Severnega morja, Japonskega morja in obale Kitajske.
V rečnih in morskih usedlinah se živo srebro pretvori v še bolj strupene oblike.
Živo srebro se kopiči tudi v tleh in usedlinah – blizu industrijskih objektov in rudnikov. V Sloveniji: okolica Idrije in dolina reke Soče, kjer se živo srebro še vedno meri v sedimentih in rastlinstvu.
Zaradi kroženja zraka se živo srebro odlaga tudi v polarnih regijah, kjer se kopiči v morskih sesalcih (tj. tjulnji, polarni medvedi).
