Malta je ena najmanjših evropskih držav, saj meri le 316 km2. Sestavljata jo večja otoka Malta in Gozo in še nekaj nenaseljenih otočkov. Ker sem želel vsaj malo podoživeti izkušnje starodavnih morjeplovcev, sem se odločil za obisk z ladjo. Najkrajša trajektna povezava med Malto in Sicilijo poteka iz letoviškega mesteca Pozzalo.
Za poldrugo uro dolgo plovbo je treba odšteti okoli sto evrov in še enkrat toliko za osebni avtomobil. Ja, na več kot tisoč kilometrov dolgo pot sem se podal z avtomobilom. Na trajektu sem presenečen spoznal še Štajerko Lidijo, ki je s partnerjem na Malti preživela nekaj mesecev. In ker sta imela veliko prtljage, sta ravno tako potovala z avtomobilom. ”Pomlad je prijetna, zima pa nama ni bila všeč,” je o izkušnjah z Malto povedala Lidija. ”Neverjetno vlažno je bilo in v tem času tudi pade največ dežja.” Mimogrede sem dobil še nekaj nasvetov, kako se spopasti s slabo urejenimi otoškimi cestami in agresivnimi vozniki. Poleg tega domačini vozijo po levi strani. To je le ena izmed posledic dolgotrajne prisotnosti Velike Britanije, ki je upravljala z otoki vse do osamosvojitve, leta 1964.
Zapuščina vitezov
Valletta velja za eno najmanjših, a hkrati najbolj slikovitih prestolnic sveta. Mesto z okoli 7000 prebivalci je že davno združeno z okoliškimi kraji, zato je na prvi pogled videti mnogo večje. Ime je dobilo po svojem ustanovitelju. To je bil predstojnik malteškega viteškega reda Jean Parisot de la Vallette, ki je v 16. stoletju prenesel upravne zadeve iz mesta Mdina v notranjosti otoka. Malteški vitezi (Red sv. Janeza) so tu našli zatočišče po pregonu z Rodosa. Na Malti so nadaljevali z obrambo krščanstva. Njihov zaščitni znak je osemkotni malteški križ. Viteze je z Malte pregnal Napoleon, kmalu pa so prišli novi kolonizatorji – Britanci. Malta je, tako kot Slovenija, postala polnopravna članica Evropske unije 1. 5. 2004, nekaj let kasneje pa so uvedli še evro.
Topovi na trdnjavi Saint Elmo spominjajo na minule čase – Valetta.
Valleta na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine
Valletta je bila načrtovana kot trdnjava za obrambo strateško pomembnih pristanišč na obeh straneh kamnitega polotoka Xiberras. Mesto še danes obdaja eno najmogočnejših obzidij na svetu, ob ozkih in strmih ulicah, ki se spuščajo proti morju, pa so raztresene številne cerkve in palače. Med drugim se ponaša tudi s tretjim najstarejšim gledališčem v Evropi. Zaradi vsega tega je mesto na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Skrivnosti prestolnice sem začel spoznavati takoj za monumentalnimi mestnimi vrati, kjer sem naletel na presenetljivo široko ulico, rezervirano za pešce. Ob njej se zvrsti nekaj najbolj znamenitih zgradb, vključno s parlamentom, ki domuje v razkošni palači. K ogledom vabijo številni muzeji, a tudi potepanje, kar tako na slepo, je vedno zanimivo. Že zaradi slikovitih podob, ki jih nudijo ozke ulice in razgibana pročelja starih zgradb.
Med drugim se Valetta ponaša tudi s tretjim najstarejšim gledališčem v Evropi.
Tradicionalni leseni balkoni, ki odvračajo zle duhove
V eni izmed zgledno obnovljenih hiš sem naletel na zanimivo trgovino (Colonial store), ki v istih prostorih deluje že od leta 1882! Ves ta čas je v lasti iste družine, le njen prodajni asortima se je z leti spreminjal. Trenutno zanjo skrbi Stefania Vella – njej gredo zasluge, da je trgovina tudi po temeljiti prenovi obdržala nekdanjo podobo. Na starih trgovskih policah ponujajo najboljše otoške specialitete, od marmelad do vina, k nakupom pa vabijo tudi dobrote s Sicilije. Nad vhodom v trgovino so mojo pozornost vzbudili tradicionalni leseni balkoni. Na začetku 18. stoletja so jih začeli graditi na palačah, kjer so dolgi balkoni obdajali celo vogale. Postavljeni so bili na kamnite podpornike. Ti so bili sprva narejeni v obliki grotesknih obrazov, ki so imeli posebno vlogo – od hiše naj bi odvračali zle duhove. Balkoni so postali priljubljeni predvsem med premožnejšimi otočani, saj je bila njihova postavitev zaradi pomanjkanja lesa zelo draga. Zastekljeni balkoni so postali priljubljen kraj za posedanje in prikrito opazovanje dogajanja na ulici. Balkone so že od vseh začetkov barvali, in tako dragoceni les zaščitili pred vremenskimi vplivi. Najbolj pogoste barve so bile rdeča, modra in temno vijoličasta, Britanci pa so dodali še zeleno. Z razvojem transporta je postal les cenejši in všečne balkone si je lahko omislil skoraj vsak. Tako po 2. svetovni vojni v Valletti in drugih večjih krajih skoraj ni bilo hiše brez značilnih balkonov. V osemdesetih letih preteklega stoletja so se mnogi naveličali vzdrževanja in pogostega barvanja. Les so preprosto nadomestili z modernejšim aluminijem. K sreči so stare balkone zakonsko zaščitili in danes jih je mogoče občudovati predvsem v številnih ozkih ulicah prestolnice, ki jim dajejo prav poseben pečat.
Zastekljeni balkoni so postali priljubljen kraj za posedanje in prikrito opazovanje dogajanja na ulici.
Ogled z morske gladine
Privlačen del Valette je tudi potniško pristanišče, ki sem ga občudoval ob prihodu na otok. Pod obrambnim obzidjem so namreč obnovili stare skladiščne prostore in jim vdahnili novo življenje v obliki številnih lokalov. Tu so me prepričali, da si je treba utrjene obale ogledati z morske gladine. Podobno kot Valetta, so namreč utrjeni tudi sosednji rti, Vittoriosa, Senglea in Cospicua. Turistične ladje večkrat dnevno obkrožijo vse najbolj zanimive predele v globokem zalivu. Večina jih začenja svojo plovbo v predelu Sliema. Tu je možno najti največ hotelov, gostinskih lokalov in trgovin. Podobno podobo kaže pozidana obala vse do St. Juliansa in Paceville, ki slovita po razgibanem nočnem življenju.
Kulinarične skušnjave
Valetta z okolico je zaradi velikega števila gostinskih lokalov idealna za spoznavanje otoških dobrot. Mimogrede si lahko privoščite sendvič ftira – nekakšen hamburger s tuno, paradižnikom in solato. V slaščičarnah me je najbolj prepričal kolač s skuto in kandiranim sadjem – sinizza. Za najbolj znano otoško specialiteto pa se je bilo treba malo potruditi. To je zajčja obara – stuffat tal fenek. Tradicionalna jed ne sme manjkati na največjih družinskih srečanjih. Za njeno pripravo potrebujejo več ur časa, saj meso pred kuhanjem dolgo marinirajo v rdečem vinu s česnom, paradižnikom in lovorovimi listi. Zajca postrežejo kot predjed s špageti, kot glavno jed pa s krompirjem v kosih. Poleg zajčjega mesa so med otočani priljubljeni tudi polži – bebbuxu. Ker imajo najraje sveže, se v trgovinah in na jedilnikih običajno pojavijo po obilnejšem dežju. Takrat namreč prilezejo iz svojih skrivališč in jih je najlažje nabirati. Iz polžev kuhajo juho z dodatki zelenjave in začimb, ali pa kuhane skupaj s hišicami postrežejo kot predjed. Včasih tudi k zajčji obari.
Poleg zajčjega mesa so med otočani priljubljeni tudi polži – bebbuxu. Ker imajo najraje sveže, se v trgovinah in na jedilnikih običajno pojavijo po obilnejšem dežju.
Otoške dobrote med hangarji nekdanjega vojaškega letališča
Za otoške kulinarične posebnosti sem izvedel na spletni strani Angležinje Liz Aylin. Na otoku živi že dvajset let in na njeni spletni strani je mogoče najti kopico uporabnih informacij o malteški in mediteranski kuhinji. Liz vas lahko popelje tudi na spoznavanje kulinaričnih skrivnosti malteške prestolnice. Na nekajurnem potepu se boste srečali s kopico mamljivih jedi in s kakšnim odličnim kuharjem. Najboljši med njimi uporabljajo predvsem lokalne proizvode in prisegajo na pripravo otoških jedi.
”Saj ni nujno, da so kmečki pridelki ekološki,” me je prepričeval Mario, kuhar v majhni družinski gostilni. ”Okus zelenjave, mesa in jajc je čisto drugačen, če prihaja od otoških kmetov. Ti večinoma ne pretiravajo s kemičnimi sredstvi, saj imajo majhna polja in skromno mehanizacijo.” Mario mi je tudi prišepnil, kje lahko kupim otoške dobrote. V Valetti namreč nikakor nisem našel zelenjavne tržnice, v trgovinah pa so prodajali predvsem uvoženo hrano. Po njegovem nasvetu sem se na sobotno dopoldne znašel med hangarji nekdanjega vojaškega letališča. Ta’Qali imenujejo kraj v bližini nekdanje prestolnice. Po opustitvi angleških vojaških baz so velike hale dolgo samevale, potem pa so jih oddali različnim rokodelcem in umetnikom. Iz nekaterih delavnic so s časom nastale privlačne trgovine, nekdanje letališče pa se je spremenilo v turistično atrakcijo. Pred petimi leti so tu uredili še prvo večjo otoško tržnico, na kateri lahko prodajajo le malteške proizvode. Vsak torek in soboto svoje pridelke po ugodnih cenah ponuja več kot petdeset kmetov. Na številnih stojnicah ponujajo prav vse, kar pridelajo na otokih. Tako sem se navduševal nad aromatičnim medom, marmelado iz opuncij, v kroglice oblikovanem ovčjim sirom, slastnimi pomladanskimi jagodami … Med prodajalci je običajno nekaj takih, ki ponujajo tudi pripravljene jedi. Med drugim sem tukaj prvič poskusil belo fižolovo pasto – biqilla. Zasluge za oživitev tržnice gredo tudi gibanju za organsko kmetovanje MOAM (Malta organic Agriculture Movement). Prostovoljna nevladna organizacija si od leta 1999 prizadeva za trajnostni razvoj v sožitju z naravo. Člani različnih poklicev skrbijo za osveščanje in izobraževanje otočanov. Zavzemajo se za ohranitev tradicionalnega kmetovanja in posledično pridelovanja bolj zdrave hrane.
Ta’Qali imenujejo kraj v bližini nekdanje prestolnice. Po opustitvi angleških vojaških baz so velike hale dolgo samevale, potem pa so jih oddali različnim rokodelcem in umetnikom.
