Kdo bi si mislil, pa vendar je res, da ima pivo zelo dolgo, verjetno kar 8000 let staro in pestro zgodovino. Legenda pravi, da naj bi v Sumeriji neki kmet pozabil pospraviti ječmen pred dežjem. Ječmen se je tako namočil, grel na soncu in na koncu zavrel. Ko je radoveden kmet preizkusil kašo, ki je imela zanimiv vonj, je ugotovil, da je pijača užitna in prijetna. In tako naj bi nastalo prvo pivo – lahko bi ga imenovali prapivo.
Naši predniki so fermentirani pijači iz žit – prapivu dodajali različna aromatična zelišča, s pomočjo medu pa so pripravljali tudi posebno, močno pivo. Prvotni zapisi o pridelovanju piva izvirajo iz 3. tisočletja pred našim štetjem na področju Sumerije – današnjega Iraka. V Mezopotamiji so pripravljali pivo iz pečenega ječmenovega kruha, med vrenjem pa so mu dodajali različne začimbe, sadje in med.
Prapiva so naši predniki torej izdelovali še brez kuhanja. Razgradnjo škroba iz žita so dosegli tudi s pomočjo sline, tako da so žito dobro prežvečili v ustih in ga nato izpljunili v posodo, kjer je brozga fermentirala. Babilonci in Egipčani so šli še korak dalje in začeli nakaljena žita slad pražiti, s čimer so dosegli še večjo vsebnost sladkorjev. Prapiva so bila povsem drugačna od nam poznane pijače po imenu pivo in mnogo let in dela je bilo potrebno, da so ljudje razvili umetnost priprave piva do današnje stopnje.
‘Pravilo o čistosti’ za pripravo piva – v veljavi še danes
Na območju Slovenije so v preteklosti (pribl. 2000 let pr. n. št.) pridelovali pivo že stari Kelti, ki so varili pivo, imenovano kurmi. Iz ječmena in prosa so tudi Iliri varili pivo oz. pivu podobno pijačo, imenovano sabajum. Na Slovenskem so kasneje varili pivo, imenovano cerevisio tudi še Rimljani. Pivu naj bi začeli dodajali hmelj šele Slovani, do tedaj so namreč Kelti in Iliri dodajali različno sadje, kot so brusnice, med in zelišča.
Prvi pisni zapisi o pridelovanju običajnega, današnjemu času sorodnega piva z dodatkom hmelja, izvirajo od nekega meniha na področju Nemčije šele iz 9. stoletja. Pivovarstvo se je v Evropi ohranilo, še posebej pa okrepilo okoli 8. stoletja v času Frankovskega cesarstva. Do 16. stoletja so bile glavne začimbe v pivu še vedno različna zelišča in začimbe, kot so janež, rožmarin, ingver, cimet, poper … To se je počasi spremenilo šele po razglasitvi Wilhelma IV., bavarskega vojvode, ki je leta 1516 z zakonom Reinheitsgebot (pravila o čistosti) za pripravo piva zapovedal izključno uporabo ječmena, vode in hmelja. Tako oblikovan zakon oz. pravilo je v Nemčiji v veljavi še danes.
Prva znana pivovarna pri nas – v Loškem gradu
Prvi pisni dokumenti na domačih tleh o varjenju piva izvirajo že iz 12. stoletja. Leta 1291 je v Sloveniji
delovala že prva znana večja pivovarna v stolpu Loškega gradu. Zaradi uvrstitve številnih slovenskih pokrajin v vinorodna področja in razmahu vinarstva, je konec 15. stoletja prišlo do začasnega
zatona pivovarske obrti. To se je bolj obdržalo le v nevinorodnih področjih, npr. na Koroškem, kjer so še vse do začetka prejšnjega stoletja pripravljali preprosto t. i. kameno pivo iz ovsa, brez dodatka hmelja. Kameno pivo je ime dobilo po segretih kamnih, s katerimi so segrevali drozgo.
Konec 17. stol. je Valvasor že poročal o širjenju pivovarstva po številnih mestih vojvodine Kranjske.
Konec 18. stoletja je imela Ljubljana že šest pivovarn, nekaj desetletij zatem pa jih je v celotni Sloveniji delovalo že kar 50. Podobno kot danes je že takrat veljalo, da je cena piva za polovico nižja od cene cenejšega vina. Na začetku 20. stoletja so se začele manjše pivovarne združevati, tako da so po 2. sv. vojni ostale le še tri. V novejšem času, ko opažamo povečano povpraševanje po
posebnih, kakovostnih pijačah in živilih, pa je znova trend manjših, specialnih pivovarn.
Matjaž Kološa, univ. dipl. inž. živilske tehnologije
