Šakal, foto Martin Steenhaut
Iztrebljanje volkov v 19. in 20. stoletju je bil, kot kaže glavni razlog, zakaj se je zlati šakal začel širiti z jugovzhoda Evrope.
Ljudje pomembno omejujemo vpliv, ki ga imajo volkovi na manjše zveri, kar v kombinaciji s podnebnim segrevanjem in spremembami v rabi prostora omogočilo nadaljnje širjenje šakalov.
Študija, objavljena v eni izmed vodilnih znanstvenih revij na področju ekologije, Nature Ecology & Evolution, napoveduje, da bi šakali lahko naselili do 75 % celine,
je sporočil vodilni avtor raziskave Miha Krofel z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Ljudje na naravo in divje živali vplivamo na številne načine
Da bi bolje razumeli te medvrstne vplive, so raziskovalci iz 13 evropskih držav pod vodstvom znanstvenikov iz Slovenije in Francije proučevali širjenje zlatega šakala po Evropi.
Strokovnjaki so doslej predpostavljali več možnih vzrokov za to širjenje, na primer segrevanje podnebja, spremembe v rabi prostora in pomanjkanje večjih plenilcev. Med slednjimi se je najpogosteje omenjalo volkove, ki lahko izpodrinejo in tudi uplenijo šakale.
Po navedbi raziskovalcev je bil volk nekoč razširjeni po vsej Evropi, vključno s celotno Slovenijo, medtem ko so bili šakali tisočletja omejeni na nekaj obalnih območji na jugovzhodnem robu celine.
Razmerje se je začelo spreminjati v 19. in 20. stoletju, ko so ljudje začeli intenzivno iztrebljati volkove.
Iztrebljanje volkov sprožilec širjenja šakalov
Nova evropska raziskava temelji na terenskih podatkih zbranih s pomočjo izzivanje oglašanja
šakalov v letih 2001-2017, ki so jih raziskovalci zbrali na skoraj 9000 lokacijah po Srednji in Jugovzhodni Evropi, vključno s Slovenijo.
Rezultati kažejo, da šakali zbirajo območja z manj snežne odeje, zmerno pokritostjo z gozdom ter bližino vodnih teles in mokrišč. Še večji vpliv pa imajo volkovi, ki so se izkazali za najpomembnejši dejavnik, ki določa verjetnost prisotnosti šakalov.
Ob upoštevanju vseh ostalih dejavnikov so bili šakali najpogostejši na območjih, kjer so bili volkov iztrebljeni ali se pojavljajo le občasno, najmanj verjetno pa je, da bomo na šakale naleteli v osrednjih delih teritorijev stabilnih volčjih tropov. Ti rezultati podpirajo predvidevanja, da je bilo zgodovinsko iztrebljanje volkov v Evropi glavni sprožilec za širjenja šakalov na tem kontinentu.
Šakali se bolj bojijo volkov kot ljudi
Analize so pokazale, da ljudje tudi danes pomembno vplivamo na odnos med obema vrstama, in sicer preko ekološkega procesa znanega kot »človeški ščit«. Raziskovalci so opazili, da se v regijah brez volkov šakali izogibajo človeškim naseljem.
Kjer so volkovi prisotni, pa se vedenje šakalov spremeni – tam začnejo raje izbirati območja v bližini ljudi. To kaže, da se šakali bolj bojijo volkov kot ljudi in da so se naučili, da se volkovi izogibajo naseljem.
»Študija je potrdila, da so volkovi glavna naravna ovira za širjenje šakalov v Evropi. A učinek človeškega ščita omogoča šakalom, da preživijo tudi na nekaterih območji z volkovi,“
je povzel dr. Nathan Ranc iz ameriške univerze Harvard ter francoskega kmetijskega inštituta INRAE, prvi avtor študije.
Napovedi, kam se bodo širili šakali
Ta spoznanja so nato raziskovalcem omogočila, da so razvili napovedni model za prihodnje širjenje šakalov. Rezultati kažejo, da je kar 75 % kontinentalne Evrope okoljsko primerne za to vrsto.
To je šestkrat več od območja, ki ga šakali trenutno poseljujejo. Pri tem so se še kot posebej primerna izkazala velika območja zahodne Evrope, kjer so bili šakali prvič opaženi šele v zadnjih letih, na primer v Franciji in na Iberskem polotoku.
Nadaljnje širjenje šakalov bo odvisno tudi od prihodnjega razvoja populacije volkov v Evropi. Po več kot stoletju intenzivnega iztrebljanja, se volkovi v zadnjih desetletjih vračajo na mnoga območja svoje nekdanje razširjenosti v Evropi.
To je že zmanjšalo potencial za prisotnost šakalov v precejšnjem delu Evrope, še posebej v bolj naravnih območjih, kjer je vpliv človeka manjši.
»Naša raziskava kaže, da lahko prisotnost vrhovnih plenilcev, kot so volkovi, uporabljamo tudi kot sonaravno rešitev za uravnavanje širjenja populacij drugih zveri.
Vendar pa rezultati obenem opozarjajo, da se takšni ekološki učinki v polni meri izrazijo le, ko velikim plenilcem omogočimo preživetje na dovolj velikih območjih in življenje v stabilnih skupnostih. To je lahko precejšen izziv v kulturni krajini, kot je večina Evrope, in zahteva aktivno upravljanje s pomočjo preizkušenih in učinkovitih ukrepov za preprečevanje konfliktov med ljudmi in plenilci,« je za zaključek povedal dr. Miha Krofel iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, vodilni avtor objavljene raziskave.
