V tujino je Nemčija lani poslala več kot 810.000 ton plastičnih odpadkov, takoj za njo je bila Velika Britanija z več kot 675.000 tonami, kaže analiza trgovinskih podatkov, ki sta jo opravili organizaciji Watershed Investigations in Basel Action Network, objavil pa The Guardian.
Gre za odpadke pod carinsko oznako HS 3915 – »waste, parings and scrap, of plastics«, torej odpadke in ostanke plastike. Kot pojasnjuje Basel Action Network, gre za podatke iz uradnih carinskih statistik posameznih držav, pozneje zbrane tudi v podatkovni bazi UN Comtrade.
Kam gre evropska plastika?
Po podatkih Basel Action Network je EU leta 2025 izvozila približno 1,5 milijarde kilogramov oziroma 1,5 milijona ton plastičnih odpadkov. Polovica jih je šla v države zunaj OECD.
Največje izvozne destinacije EU so bile:
- Turčija: 503 milijone kg, več kot leto prej;
- Malezija: 276 milijonov kg;
- Indonezija: 215 milijonov kg;
- Vietnam: 137 milijonov kg
Samo v Turčijo je šlo več kot pol milijona ton evropskih plastičnih odpadkov.
Po podatkih Evropske komisije bodo izvozi plastičnih odpadkov iz EU v države zunaj OECD od 21. novembra 2026 prepovedani, ker številne tretje države nimajo zmogljivosti in standardov za okoljsko varno ravnanje s takšnimi odpadki.
Kaj pa Slovenija?
Za Slovenijo so najbolj pregledni javno dostopni podatki za leto 2024. Po podatkih OEC je Slovenija leta 2024 izvozila za 35,3 milijona dolarjev plastičnih odpadkov. Največ jih je vrednostno izvozila v Malezijo, Avstrijo in Hrvaško:
Pri odpadkih iz polietilena, ki so del širše skupine plastičnih odpadkov, je Slovenija leta 2024 izvozila za 19,9 milijona dolarjev blaga; največ v Malezijo, Indonezijo in Hrvaško.
Slovenija se sicer po podatkih Eurostata uvršča med države z razmeroma visoko stopnjo recikliranja embalaže. Leta 2023 je reciklirala 73,6 odstotka embalažnih odpadkov, pri plastični embalaži pa 51,5 odstotka.
A to ne spremeni ključnega vprašanja: če del sistema temelji na izvozu, se mora okoljski račun preveriti tudi tam, kjer odpadki končajo.
Kaj se dogaja z odpadki na cilju?
Uradno so ti odpadki pogosto namenjeni recikliranju.
Toda Evropska komisija sama opozarja, da je nenadzorovana trgovina s plastičnimi odpadki škodovala okolju in zdravju ljudi, saj so odpadki končali na odlagališčih, bili sežgani na prostem ali odvrženi v ocean.
The Guardian ob sklicevanju na preiskave navaja, da so reciklažno industrijo v Turčiji, Maleziji in Indoneziji večkrat povezali z okoljsko škodo, nezakonitim odlaganjem, sežiganjem odpadkov in zlorabami delavcev. Turški morski biolog Sedat Gündoğdu je za Guardian opozoril, da je turška sredozemska obala zaradi odpadkov iz reciklažnih obratov ena najbolj onesnaženih v Sredozemlju.
Evropska komisija izrecno navaja tudi odlaganje v ocean kot eno od posledic nenadzorovane trgovine s plastičnimi odpadki.
Evropsko »Krožno gospodarjenje z odpadki«
Nenazadnje, mnogi odpadki pristanejo tudi na plažah držav izvoznic. Dokazov zaradi pomanjkanja sledljivosti posameznih odpadkov, seveda ni … A krog je kaj hitro lahko »sklenjen«.
Evropa rada govori o krožnem gospodarstvu, vendar del kroga še vedno poteka prek ladijskih zabojnikov. Dokler izvoz šteje kot del rešitve, se problem lahko samo premakne: iz evropskih statistik v turška, malezijska ali indonezijska pristanišča, iz zabojnika v obrat, iz obrata – v morje.
