Kakšna je vizija Slovenije na področju trajnostne mobilnosti? Kam želimo priti in kakšno je trenutno stanje?
Cilj, ki ga sam zasledujem, je vsekakor povečanje deleža poti, opravljenih na trajnostne načine. Če pogledamo kolesarjenje: leta 2020 je bilo obratovanje javnega potniškega prometa prekinjeno, zaradi česar je delež kolesarjev zrasel – v 4 letih (od 2017 do 2021) je zrasel iz 4,5 % na 5,3 %, kar je velik porast. Cilj je do leta 2030 priti na 8 % na državni ravni oziroma na 12 % v mestnih občinah, kjer je za to več potenciala.
Kateri so pri tem največji izzivi?
Eden od velikih izzivov je bil realiziran lani s formalno ustanovljeno Družbo za upravljanje javnega potniškega prometa. Kljub nekaj porodnim krčem se je njeno delovanje zdaj uskladilo in normalno funkcionira, ponudba kilometrov, ki jih opravijo avtobusni prevozniki, pa je zdaj 20 % boljša kot prej.
Na železnicah je med drugim problem hitrost, pri hoji in kolesarjenju, najbolj osnovnih oblikah mobilnosti, pa smo zelo odvisni od evropskih virov in virov podnebnega sklada, medtem ko se naložbe v cestno infrastrukturo financirajo z integralnim proračunom.
Kakšne naloge vas čakajo na področju javnega potniškega prometa?
Ko govorimo o daljših razdaljah, je JPP hrbtenica trajnostne mobilnosti. Ciljali bomo na to, da bo ponudba zanesljiva in točna, informacije o morebitnih zamudah pa ažurno na dlani uporabnika. Omogočiti želimo tudi različne načine plačevanja in vse skupaj združiti v enotni aplikaciji, ki bi omogočala nakupe za vse ponudnike JPP.
Bi izpostavili kakšne dobre prakse iz tujine, ki so zanimive za nas?
Pri nas imamo pomanjkanje strokovnega kadra, ki načrtuje infrastrukturo za trajnostno mobilnost, saj se je v zadnjih tridesetih letih večina investicij na prometu delala v ceste in avtoceste. Tako opažamo, da odgovorni nimajo znanja o tem, kaj je dobro za končnega uporabnika. V skladu s tem imamo predvidena izobraževanja in študijske obiske v tujini, kjer si ogledujemo primere dobre prakse, kot so denimo renovirana avtobusno-železniška postaja v Linzu.
Kaj je treba še narediti, da bi bolj spodbudili trajnostne oblike mobilnosti?
Iz lastnih izkušenj opažam, da je treba izboljšati varnost samih dostopov v okolici železniških in avtobusnih postaj, da bi bili ljudje varnejši in bi jih tako tudi raje uporabljali. Sam vedno poudarjam, da če je nekaj dobro za invalide, je zagotovo tudi za ostale, kar pomeni, da bi morali vozlišča načrtovati tako, da ima najbolj olajšano pot ravno invalid in pešec, kolesar in šele nato avtomobil. Treba je torej spremeniti miselnost ter ponovno dati prednost drugim oblikam mobilnosti. Cilj trajnostne mobilnosti je, da bi bili pogoji za pešce, kolesarje in JPP tako dobri, da bi se ljudje raje premikali na ta način kot z avtomobilom.