Donava je v začetku avgusta v delih srednje in vzhodne Evrope dosegla izjemno nizke ravni, ki vplivajo na kmetijstvo, energetiko, transport …
Pomanjkanje vode pa prizadene tudi močvirja, poplavne ravnice, delte, plitva jezera in druga mokrišča. Ekosisteme, ki jih izgubljamo že desetletja, so pa ključnega pomena tudi v boju proti podnebnim spremembam in ekstremom.
Podatki kažejo žalostno usodo mokrišč
Najnovejše poročilo Konvencije o mokriščih Global Wetland Outlook 2025 ugotavlja, da je od leta 1970 izginilo približno 411 milijonov hektarov oziroma 22 % svetovnih mokrišč. Izgubljanje se nadaljuje s povprečno hitrostjo 0,52 odstotka na leto, približno četrtina preostalih mokrišč pa je že v slabem ekološkem stanju.
Mokrišča so ob sušah še posebej pomembna. Delujejo kot naravne zaloge vode: uravnavajo pretoke, zadržujejo vodo v pokrajini in jo pomagajo ohranjati v obdobjih pomanjkanja.
Hkrati so življenjski prostor za izjemen delež svetovne biotske raznovrstnosti.
10 mokrišč, ki zaradi pomanjkanje vode – izginjajo
To je deset območij, kjer lahko vidimo, kaj se zgodi, ko začne vode primanjkovati.
1. Pantanal (Brazilija, Bolivija in Paragvaj)
Največje tropsko mokrišče na svetu živi v ritmu padavin. V deževni sezoni ogromne površine poplavi, nato se voda postopoma umika. Toda ta naravni ritem je v zadnjih letih vse bolj porušen. Podatki brazilskega projekta MapBiomas kažejo, da je bil Pantanal leta 2024 med vsemi brazilskimi ekosistemi tisti, ki je glede na svoje zgodovinsko povprečje izgubil največ vodne površine – 61 odstotkov. Od leta 2009 do 2024 je bilo samo leto 2022 nad dolgoletnim povprečjem, osem od desetih najbolj sušnih let v celotni seriji meritev od leta 1985 pa se je zgodilo v zadnjem desetletju.
Ko izgine voda, se poveča tudi nevarnost požarov. Mokra pokrajina, ki bi morala zavirati ogenj, postane suha, s tem pa – gorivo. Posledice občutijo vsa živa bitja tega prostora.
2. Mezopotamska močvirja (Irak)
Če je leto 2026 kje pokazalo, kaj lahko kombinacija človekovega poseganja in suše naredi mokrišču, je to južni Irak.
UNEP je februarja letos opozoril, da se znamenita močvirja Ahwar spopadajo z najhujšo sušo v stoletju. Vzrok ni samo pomanjkanje dežja. Združeni narodi med njimi naštevajo jezove v zgornjih delih porečja, čezmerno odvzemanje vode, dolgotrajno ekstremno vročino in onesnaževanje z neprečiščenimi odpadnimi vodami.
3. Doñana, Španija
Eden najpomembnejših evropskih mokriščnih sistemov je že leta opozorilo, kaj se zgodi, ko mokrišče »napadejo skupaj« suša, intenzivno kmetijstvo in črpanje podtalnice.
Doñana je ključna postaja na selitveni poti ptic med Evropo in Afriko. Njene lagune in sezonsko poplavljena območja pa so neposredno odvisna od padavin in podtalnice.
Problem ni mogoče pripisati samo podnebnim spremembam. UNESCO že več let opozarja na čezmerno izkoriščanje vode – Evropsko sodišče je ugotovilo, da Španija območja ni ustrezno zaščitila pred prevelikim črpanjem podtalnice.
Ko presahnejo plitve lagune, prve posledice občutijo dvoživke, ribe, nevretenčarji in vodne ptice.
4. Poplavne ravnice Donave in Tise, (Madžarska)
Madžarska je eden najbolj zanimivih evropskih primerov, saj danes poskuša reševati problem, ki ga je človek deloma ustvarjal več kot stoletje.
Donava in Tisa sta nekoč redno poplavljali ogromne površine. Z regulacijo rek, gradnjo nasipov in izsuševanjem je voda iz pokrajine začela odtekati hitreje, nekdanje poplavne ravnice pa so postale predvsem kmetijska zemljišča. V obdobjih hude suše se pokaže druga stran takšne ureditve: voda, ki bi jo pokrajina lahko zadrževala, je že odtekla.
Letos je Donava dosegala izjemno nizke ravni, nizka voda pa je v začetku avgusta povzročila težave celo pri energetiki na Madžarskem in v Romuniji.
5. Delta Donave (Romunija in Ukrajina)
Delta Donave je drugo največje rečno deltasto območje v Evropi in eno najbolje ohranjenih. Trstičja, jezera, kanali, plitvine in poplavni gozdovi tvorijo enega najpomembnejših evropskih habitatov za ptice.
Daljša obdobja nizkih pretokov reke pomenijo dodaten pritisk na občutljivo ravnovesje med sladko in slano vodo ter na plitva mokrišča.
6. Delta Pada (Italija)
Še en evropski primer letošnjega poletja. Uprava porečja reke Pad je 3. julija opozorila, da sever Italije ostaja v primežu suše. Posebej kritične so bile razmere v Piemontu in delti, kjer je slana voda iz Jadranskega morja prodrla do 25 kilometrov v notranjost. Sredi julija so sporočili, d je vode »še za 20 dni«.
Posledice pa ne prizadenejo samo kmetijstva. Delta Pada je sistem lagun, trstičij, mokrotnih travnikov in drugih habitatov, kjer sprememba slanosti spreminja pogoje za rastline, ribe in ptice.
7. Jezero Poyang (Kitajska)
Največje sladkovodno jezero na Kitajskem je pravzaprav velikanski sezonski mokriščni sistem, katerega površina se skozi leto naravno močno spreminja. Ob visoki vodi se razširi na tisoče kvadratnih kilometrov, ob nizki pa se pojavijo blatne ravnice, travniki in manjša ločena jezera. Prav ta dinamika ustvarja izjemno pomembno prezimovališče za vodne ptice.
Toda ekstremne suše naravni cikel porušijo. Raziskava, objavljena maja letos v reviji Journal of Oceanology and Limnology, je pokazala, da ekstremna suša v manjših jezerih sistema Poyang močno spreminja tudi dinamiko hranil in kakovost vode.
8. Sundarbans (Bangladeš in Indija)
Največji mangrovski sistem na svetu kaže drugo obliko vodne krize … Sundarbans leži v velikanski delti Gangesa, Brahmaputre in Meghne ob Bengalskem zalivu. UNESCO ga opisuje kot največji mangrovski gozd na svetu in dom bengalskega tigra ter številnih ogroženih vrst. Sladka rečna voda je ključna za ravnovesje tega ekosistema. UNESCO že dolgo opozarja, da na slanost indijskega dela Sundarbansa vpliva zmanjšan dotok Gangesa v sušnem delu leta.
Dvig morske gladine, vdor slane vode, spreminjanje rečnih tokov in cikloni pritisk še povečujejo. Bolj slana voda spreminja sestavao mangrov, s tem pa tudi življenjski prostor rib, rakov, ptic in kopenskih živali.
9. Delta Mekonga (Vietnam)
V delti Mekonga se odvija več vodnih problemov hkrati. Svetovna banka med glavnimi navaja ekstremne suše in poplave, vdor slane vode, erozijo obale in rečnih bregov ter pogrezanje tal. Vietnam po podatkih, ki jih navaja Svetovna banka, zaradi erozije v delti izgubi okoli 500 hektarov kopnega na leto. Slana voda je ponekod prodrla tako daleč, da je dosegla koncentracije okoli štirih gramov na liter – približno štirikrat več od meje, ki jo prenesejo pomembne kmetijske rastline.
10. Aralsko jezero in njegova nekdanja mokrišča (Kazahstan in Uzbekistan)
Aralsko jezero je primer, pri katerem je katastrofa že dokončna – in zato svarilo vsem drugim.
Nekoč je bilo to četrto največje celinsko vodno telo na svetu. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja so ogromne količine vode iz rek Amu Darja in Sir Darja preusmerjali predvsem za namakanje. Do leta 1996 se je površina jezera zmanjšala približno za polovico, prostornina pa za tri četrtine. Z jezerom so izginili tudi obsežni ekosistemi.
Na mestu nekdanjega jezerskega dna je danes približno 60.000 kvadratnih kilometrov velika puščava Aralkum. Veter z nje dviguje sol in onesnažen prah ter ju raznaša po širši regiji.
Na izsušenem dnu sadijo milijone sadik saksaula, ki naj bi pomagale zadrževati pesek in zmanjševati prašne nevihte. Svetovna banka je marca letos poročala o novih projektih obnove degradirane pokrajine.
Zakaj imajo mokrišča tako pomembno vlogo posebej v sušah?
Mokrišča so dolgo veljala za neuporabna zemljišča, ki jih je treba izsušiti, da dobimo prostor za polja, ceste in naselja. Danes je jasno, da smo s tem pogosto odstranili prav naravno infrastrukturo, ki bi jo ob podnebnih ekstremih potrebovali.
Konvencija o mokriščih v poročilu Global Wetland Outlook 2025 poudarja, da celinska mokrišča:
- uravnavajo vodne tokove,
- blažijo poplave in
- pomagajo vzdrževati zaloge vode med sušami.
Šotišča poleg tega hranijo več ogljika kot katerikoli drug kopenski ekosistem, degradirana šotišča pa lahko namesto ponora postanejo vir toplogrednih plinov.
Čeprav mokrišča zavzemajo le okoli 6 % Zemljinega površja, so povezana s kar 40 % znanih rastlinskih in živalskih vrst.