Dodajanje cenejših sestavin, zamenjava dražjih surovin s cenejšimi, napačno poreklo ali manipuliranje s količino so le nekateri primeri goljufij s hrano.
V novi seriji bomo pogledali, kako se živila lahko potvarjajo, kako takšne goljufije odkrivajo in kaj lahko pri nakupu opazimo sami.
Tokrat smo se osredotočili na piščančje meso in vprašanje, ki se potrošnikom pogosto zastavlja že med pripravo: zakaj iz mesa včasih izteče toliko vode in ali je bila ta vanj dodana? O goljufijah s piščančjim mesom smo govorili z Urško Treven iz J.S. Hamilton SL, laboratorijem, ki podjetjem na področju živil pomaga preverjati njihovo kakovost, varnost in skladnost z zahtevami zakonodaje.
Piščanec, poln vode?
Na videz je piščančje meso preprosto živilo. Toda voda je lahko pri njem precej pomembna. Piščanec jo vsebuje že naravno, poleg tega pa lahko pri predelavi določena količina vode pride v meso. Problem nastane takrat, ko je vode več, kot je dovoljeno ali deklarirano – oziroma ko potrošnik zaradi tega dobi manj mesa, kot misli, da ga kupuje.
In razlog je precej preprost: voda je cenejša od mesa.
»Če pri nadzoru ugotovimo neskladje, ki ima ekonomsko motiviran namen – pri piščancu z vodo je to povečati težo in s tem količino prodanega mesa –, potem govorimo o goljufijah ali potvarjanju živil.«
Kako pogosto je dodajanje vode v meso in kaj še je lahko problem?
»Goljufije z dodano vodo piščančjemu mesu so poznane. Poleg namernega dodajanja cenejših sestavin, da končno živilo pridobi na teži, so poznani še primeri zamenjave dražjega mesa za cenejše, ponarejanje rokov uporabe, napačno navedeno poreklo mesa in manipuliranje s količino.«
Kako lahko potrošnik to ugotovi?
»Sam potrošnik goljufije zelo težko ugotovi na videz, saj je voda naravno prisotna v piščančjem mesu. Samo s pogledom ali na podlagi tega, koliko vode izteče iz ponve, ne more zanesljivo ugotoviti – to je lahko znak, ni pa dokaz. Pomaga, če izbiramo živila z jasno deklaracijo in znanim poreklom ter od proizvajalcev, ki jim zaupamo. Pri manj predelanih živilih je pogosto lažje preveriti, kaj dejansko kupujemo. Bolj ko je živilo predelano in kompleksno, težje je potrošniku prepoznati, ali to, kar piše na embalaži, res ustreza temu, kar je v njej.«
Kolikokrat ste se s tem srečali pri svojem delu?
»Goljufije v živilski industriji se dogajajo. Njihovo odkrivanje je odgovornost različnih deležnikov v celotni živilski verigi, od proizvajalcev in predelovalcev do distributerjev, trgovcev in pristojnih nadzornih organov. Bolj kot je živilo kompleksno in predelano, težje je v nekaterih primerih ugotoviti, ali je možen sum na goljufijo.«
Kaj pa sistem države za varno hrano?
»V Evropi nadzor nad goljufijami s hrano ni v rokah ene same institucije. Vsaka država mora sama organizirati uradni nadzor nad živili. V Sloveniji je za pomemben del uradnega nadzora živil pristojna UVHVVR, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Kontrole lahko vključujejo pregled dokumentacije, sledljivosti, označevanja, vzorčenje in laboratorijske analize, ki najbolj zanesljivo pokažejo goljufije, ki iz dokumentacije sicer niso razvidne. Če se ugotovi neskladnost, lahko sledijo ukrepi, kot so umik ali odpoklic izdelka in drugi inšpekcijski ukrepi.«
Evropska komisija vsak mesec objavlja seznam čezmejnih primerov, pri katerih je bil ugotovljen sum goljufije. Poročila zajemajo vse od ponarejanja sestave in porekla do zamenjave sestavin in drugih zavajajočih praks. Poročilo je na voljo tudi potrošnikom na spletni strani Evropske komisije.