LOGO_LUPA_web

Svetovni dan živali: o živalih se moramo učiti, da jih bomo spoštovali in jim pomagali

oktober 4, 2015

4. oktober je svetovni dan živali. O tem, kako je področje ravnanja z živalmi urejeno pri nas in katere so največje problematike, smo se pogovarjali z Društvom za zaščito živali Kranj, Zavodom za zaščito rejnih živali Koki in z organizatorjem kampanje Ohranimo slovenskega volka.

Vsi opozarjajo na velik problem neosveščenosti ljudi in na pomen izobraževanja. O živalih in ravnanju z njimi bi se morali učiti otroci v šolah, prav tako pa vsak posameznik, saj bomo le tako kot družba živali spoštovali in jim lahko pomagali tudi dolgoročno.

mačka

Društvo za zaščito živali Kranj:

MANJKA OSVEŠČENOSTI

  • Katere so največje problematike pri ravnanju z živalmi pri nas?

Najbolj pereči sta dve stvari – neurejenost in nedoslednost zakonodaje ter neosveščenost ljudi. Ljudje se v večini še vedno ne zavedajo, kaj pomeni odgovorna skrb za živali. Vsemu osveščanju navkljub imajo doma še vedno nesterilizirane psičke in mačke, ki imajo nove in nove mladiče, teh pa se »lastniki« po hitrem postopku znebijo – vreče z mladiči najdemo tako v smeteh kot v grmovjih.

“Veliko več je treba delati na osveščanju ljudi, uvesti izobraževanje o živalih, ravnanju z njimi in njihovih pravicah v naš šolski sistem. Začeti je treba pri otrocih, šele tako se bo kaj dolgoročno spremenilo.”

  • Kako je področje zaščite živali urejeno na ravni države in lokalne uprave?

Za živali v Sloveniji ni niti na državni niti na lokalni ravni dobro poskrbljeno. Težava so zavetišča, ki jih ima le malo mest, Kranj kot eno izmed večjih slovenskih mest in kot mestna občina svojega zavetišča nima. Tudi naše izkušnje z uradnimi organi so v večini primerov slabe – inšpekcija večinoma ne zazna javljenih kršitev. S takim ravnanjem zgolj jemljejo ljudem voljo, da bi se zavzemali za dobrobit živali. Tudi ob očitnih primerih malomarnega ravnanja z živaljo se postavijo na stran lastnika živali, redko ali nikoli pa na stran živali. Slovenija bi potrebovala sodoben zakon, osredotočen na dobrobit živali in ne le na ljudi. Skupaj z zakonom bi moralo priti tudi dosledno izvajanje.

  • Kaj bi svetovali ljudem, ki želijo pomagati, pa finančno ne zmorejo?

V zadnjem času se vse večkrat zgodi, da ljudje dolgo časa poskušajo neuspešno sami reševati težave v zvezi s svojimi živalmi, dokler niso v popolnoma brezizhodnem položaju in takrat jim tudi mi težje pomagamo. Zato pozivamo vse, ki se znajdejo v stiski, naj živali ne odvržejo, pač pa naj se najprej javijo nam in skupaj bomo zagotovo našli najboljšo možno rešitev za vse.

 

volk

Ohranimo slovenskega volka:

MORALI BI NAREDITI VEČ ZA ZAŠČITO PROSTOŽIVEČIH ŽIVALSKIH VRST 

  • Kako je po vašem mnenju pri nas urejeno področje zaščite živali? Kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Zagotovo bi bilo potrebno spremeniti veliko, čeprav smo z Evropsko unijo sprejeli določene zakone in ukrepe, ki so položaj živali in njihovih pravic bistveno izboljšali, npr. sprejetje konvencije CITES, ki nadzoruje trgovino s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter njihovimi deli. Vsekakor bi morali več narediti na zaščiti prostoživečih vrst in njihovega okolja ter v skladu s tem spremeniti ter urediti nadzor nad populacijami živali v naravi, ki ga danes poznamo kot “lov”. Poleg tega bi lahko več območij zavarovali. Kot alternativo zaslužku, ki ga poznajo danes, pa uvedli zeleni turizem, za katerega so predispozicije v Sloveniji izjemne. Seveda vse omenjeno ne gre brez izobraževanja javnosti. Tudi šolski sistem z uvedbo balasta in nepotrebnih informacij v naravoslovju ne naredi koristi otroku ter njegovemu odnosu do narave, ki bi jim jo morali približati predvsem z vidika empatije do živih bitij.

  • V Sloveniji je volk z zakonom zaščitena vrsta, vendar pa država vsako leto odredi odstrel določenega števila volkov. Zakaj?

V Sloveniji pišejo zakone ljudje, ki ne poznajo ravno dejanske situacije v naravi. Poleg tega je tema volka zelo politična, manj naravovarstvena in v dobi kapitalizma seveda politični interesi prevladajo. Z odstrelom določene letne kvote volkov se na nek način poteši javnost, v tem primeru predvsem kmete, ki se ukvarjajo z živinorejo na področjih, kjer volk še živi, in lovce, ki jim volk kot plenilec predstavlja konkurenco.

  • Kako pa bi kmetje lahko drugače rešili težavo?

V Sloveniji nudijo kmetom na območju razširjenosti volka subvencije, s katerimi si ogradijo pašnike z električnimi pastirji, kupijo izšolane pastirske pse ter postavijo nočna bivališča za domače živali. Te metode so se izkazale za učinkovite. Vendar pa kmetje subvencijo lahko zavrnejo, v primeru ponovnega napada volka na domače živali pa so ponovno upravičeni do denarne odškodnine. Verjetno lastniki domačih živali le-teh le nimajo tako zelo radi, kot pripovedujejo v medijskih prispevkih.

  • Se ljudje zavedamo, da so živali ogrožene?

Ne zavedamo se, koliko živali je ogroženih, kaj jih sploh ogroža in da smo morda za njihovo izumiranje krivi prav ljudje, saj v vsakdanjem življenju uporabljajo izdelke, za proizvodnji katerih se vsako minuto izseka ali požge ogromne količine tropskega gozda, torej življenjskega prostora živali.

“Če bi vsak poskrbel za širjenje svojih obzorij in znanja o naravi, ekologiji in živih bitjih, uvedel malenkostne spremembe v življenjskem slogu ter včasih malo pozabil na svoj ego in človeško premoč, bi bil svet kmalu lepši.”

 

Odi (Foto: Zavod Koki)
Odi (Foto: Zavod Koki)

Zavod za zaščito rejnih živali Koki:

VSAKDO LAHKO POMAGA TAKO, DA SE NE OBRNE STRAN

  • Katere so največje problematike pri ravnanju z rejnimi živalmi pri nas?

Ko govorimo o rejnih (farmskih, proizvodnih) živalih, torej o živalih, ki jih ljudje namenjamo za svojo prehrano, je situacija precej specifična, saj jih v osnovi dojemamo povsem drugače. Njihovo bivanje je odmaknjeno od naših oči: za zidovi hlevov in v notranjosti kletk. Z njimi se večinoma srečamo šele, ko so že na naših krožnikih, zato o njih sploh ne razmišljamo kot o živih bitjih, ki se v svojem konceptu življenja in v biologiji prav v ničemer ne razlikujejo od živali, ki jih ne jemo. In v zvezi s tem toleriramo in imamo uzakonjene povsem druge prakse kot za živali, ki so naši družabniki.

  • Kako je področje zaščite rejnih živali urejeno na ravni države?

Zakon o zaščiti živali ureja tudi področje farmskih živali. Bistvena razlika med zakonodajo, ki ureja področje rejnih živali, in zakonodajo, ki ureja področje hišnih ljubljenčkov, je, da so za rejne živali zakonsko določeni minimalni življenjski pogoji in ne optimalni. Za lažje razumevanje – za kravo mlekarico bi bili optimalni življenjski pogoji, da ima izpust in pašnik. Vendar bi to pomenilo, da se cena mleka in pozneje mesa občutno zviša, saj je takšna reja dražja. Da lahko mesna industrija preživi, mora uzakoniti minimalne pogoje – s čim manjšimi stroški do čim večje produktivnosti pri živalih.

  • Kaj v praksi pomenijo ti minimalni pogoji?

8 dni stari majhni telički so brez težav na prodaj. Ker so dobili kolostrum, je zakonski pogoj izpolnjen, gredo v rejo naprej. Piščanci moškega spola so po pravilniku usmrtitve odvečnih enodnevnih piščancev uničeni takoj, ko pridejo na svet. Prašiči so kastrirani do 8. dne brez anastezije, zato, da je meso okusnejše. Krava v svojem življenju ne vidi bika, raca ne racaka, piščanec nikoli ne spozna mame. Njihova telesa so genetsko zdeformirana.

Vse to lahko sprejmemo, če sprejmemo, da so to pač predmeti, živali, ki so na svetu zato, da jih pojemo. Če pa poznate te živali, pa ne morete mimo občutka, da je nekaj zelo zelo narobe. Če veste, kakšna je račja mama, recimo, kako ščiti, varuje in uči svoje mladiče, kako elegantna ptica je puran, ki najraje spi na drevesu in sklepa doživljenjska prijateljstva, kako neverjetno močna in inteligentna bitja so prašiči, kako so podobni ljudem …

  • Kako rejnim živalim pomagate v Zavodu Koki?

Po vzoru iz tujine želimo urediti ranč, ki bo trajen dom pred zakolom rešenih rejnih živali, ki bo nekakšna učilnica, v kateri lahko otroci pridejo v stik z rejnimi živalmi, kjer te živijo življenje, kot jim pripada – v svobodi, miru in dostojanstvu.

  • Kaj lahko naredi vsak posameznik?

Vsak lahko pomaga tako, da se ne obrne stran, da o trpinčenju živali obvesti najbližje društvo proti mučenju živali ali veterinarsko upravo. Če najde poškodovano žival ob cesti, jo pelje k veterinarju. Mnogo društev, tudi Zavod Koki, bo v takem primeru povrnilo stroške zdravljenja.

“Pa še to: v tem kontekstu ni relevantno, ali imate radi živali ali ne. Ni vprašanje ljubezni, je vprašanje spoštovanja in priznavanja dostojanstva do šibkejših bitij, ki se ne morejo braniti.”

(Visited 75 times, 1 visits today)