LOGO_LUPA_web

Tomatil, mehiški zeleni paradižnik

april 17, 2016

Če bi želeli letos popestriti svoj zelenjavni vrt, kot novost predlagamo mehiški zeleni paradižnik. Je bližnji sorodnik paradižnika, oba spadata v družino razhudnikov. Mehiški zeleni paradižnik je – kot pove že njegovo ime – doma v Mehiki, kjer ga imenujejo tomatillo, kar pomeni majhen paradižnik.

Oba, tako paradižnik kot mehiški zeleni paradižnik spadata v družino razhudnikov (Solanaceae). V nekaterih lastnostih sta si rastlini podobni, med njima pa je tudi nekaj zelo opaznih botaničnih razlik. Ena najznačilnejših je ta, da so plodovi, ki sicer spominjajo na manjši paradižnik, pri tomatilu zaščiteni s kot papir tanko ovojnico v obliki lampijončka. Lampijonček je značilnost rodu Physalis, kamor spada tomatil.

 

Setev in sajenje – podobno kot paradižnik

Tomatil gojimo pri nas podobno kot paradižnik. Februarja in marca posejemo seme v majhne pladnje ali večje lončke in rastlinice, ko razvijejo štiri liste, presadimo vsako v svoj lonček. Topla in svetla okenska polica bo odlična za vzgojo sadik. Ko mine nevarnost pozebe, sadike presadimo na prosto. Sama se pri vseh toploljubnih rastlinah, kot so paradižnik, paprika, jajčevci, držim pravila, da jih ne sadim na prosto pred 15. majem, torej ne pred ledenimi možmi. S tem se izognem skrbi in nenehnemu spremljanju vremenskih razmer ter pokrivanju in odkrivanju nežnih rastlin. Še vedno so bile moje rastline prav tako lepe, pravzaprav mnogo lepše, močnejše in bolj zdrave od sosedovih, ki skuša prehiteti naravo. Torej sem tudi tomatil lani, ko sem ga sadila prvič, posadila na prosto šele v drugi polovici maja.

Osnovne potrebe – veliko sonca in bogata tla

Tako kot paradižnik tudi tomatil potrebuje veliko sonca in bogata, rodovitna tla. Namenimo mu s soncem obsijano, toplo lego, rastlinam ob sajenju dodamo pest ali dve komposta, zemljo pa zastremo z zastirko iz slame ali sena.

Rastlina ima grmičasto rast, zato ji je treba nameniti malo več prostora. Sama sem ga posadila na rob grede s paradižniki, med katerimi je že rasel radič, ki je dober sosed paradižnika. In če je dober sosed paradižnika, sem sklepala, da se bo tudi tomatil dobro počutil v njegovi družbi.

 

Oskrba – tomatil ne potrebuje posebne vzgoje

Rastlina raste hitro in v primerjavi s paradižnikom ne potrebuje nobene posebne vzgoje. Ni mu treba odrezati vrha, niti ni treba odstranjevati zalistnikov, saj ti odlično obrodijo, poganjki pa vseeno niso pregosti, da bi obstajala nevarnost bolezni. Je pa res, da se stranski poganjki povesijo in na delih stebla, ki pridejo v stik z zemljo, poženejo korenine, s katerimi se pritrdijo na tla. Torej mu le namenite malo več prostora, vsaj en kvadratni meter ali mrežasto oporo, na katero se bodo oprli poganjki. V mojem vrtu se je razrasel na potke, ki so posute s sekanci in nič ga ni motil malo bolj grob material, saj so se poganjki z lahkoto ukoreninjali tudi tam. No, ker nisem vedela, da se bo tako zelo razrasel, je šlo nekaj radiča rakom žvižgat. Ampak si nisem delala sivih las, saj so me zelo raščava rastlina, ki je bila najprej privlačna zaradi drobnih rumenih cvetov, kasneje pa zanimivih plodov, njena bogata rodnost in neverjetno okusni in uporabni plodovi enostavno očarali.

Obiskovalci vrta so rastlino zamenjevali s perujskim volčjim jabolkom, ki mu je zares zelo podobno. Na srečo sem imela na drugem koncu grede posajenega slednjega. Na tako dokaj blizu rastočih rastlinah pa so bile razlike laže opazne.

Tomatil je v juliju, ko so tako kot skoraj po vseh slovenskih vrtovih tudi moji paradižniki zboleli za paradižnikovo pepelasto plesnijo, rasel veselo naprej, zdrav kot dren, čeprav v neposredni bližini paradižnikov. Paradižnike sem morala odstraniti z gred, tomatil pa je brez kakršne koli preventivne oskrbe cvetel in tudi že nastavljal plodove. Kljub temu, da v literaturi poznavalci poudarjajo, da je treba za dobro oprašitev posaditi vsaj tri rastline, v mojem primeru dejstvo, da je v celem vrtu rasla samo ena rastlina, očitno ni motilo, saj so se poganjki šibili pod težo plodov.

Zanimivo je bilo opazovati lampijončke svetlo zelenkaste barve, v katerih se je jagoda iz tedna v teden debelila. Če si potipal lampijonček, si na začetku zaznal le drobno jagodo. Ko je ta zrasla do polne velikosti, je lampijonček na delu počil, vendar le toliko, da se je pokazal en delček sedaj že lepega, kot manjši paradižnik velikega, in v mojem primeru zelenega ploda. Ko plod dozori, se tanek ovoj obarva rjavkasto, ponekod tudi rahlo vijolično. Tudi na predelih ploda, ki je zaradi počenega lampijončka izpostavljen soncu, zelena barva prehaja v vijoličasto.

 

Sorte – različne barve in okusi

Sorte tomatilov se razlikujejo po barvi ploda in malo tudi po okusu. Poleg zelene sorte so še sorte z rumeno in vijolično obarvanimi plodovi. Pri rumenih in vijoličnih sortah je priporočljivo, da ko lampijonček poči, z roko odstranimo vso ovojnico še medtem, ko je plod na rastlini. Sonce, ki pride do tako odkritih plodov, jih obarva. Plodove poberemo, ko se obarvajo. Vijoličaste sorte so slajše in se uporabljajo za marmelade in džeme.

Od avgusta pa vse do pozne jeseni sem pridno pobirala te zelene paradajzke. Paziti moramo, da preveč ne dozorijo in jih pravočasno pobrati. Prezreli se zmehčajo in niso več uporabni. Pred prvo slano sem jih pobrala z rastline.

Uporaben na najrazličnejše načine

Plodovi so sočni in čvrsti, tako kot nezreli paradižniki. Pred uporabo odstranimo ovoj. Ker je povrhnjica tomatila rahlo lepljiva in ovoj zato prilepljen na plod, jih za lažje odstranjevanje ovoja za kratek čas namočimo v topli vodi. Tudi ko ovoj odstranimo, plodove dobro operemo, saj je na njih še vedno rahlo lepljiva grenkasta prevleka. Za razliko od paradižnika, tomatila ni treba lupiti in odstranjevati semen. Plodovi se z lahkoto spasirajo, zmeljejo, brez da bi lupinice kvarile teksturo pireja ali omake.


Plodovi tomatila so vir natrija, kalija, kalcija, železa, fosforja in vitaminov A, B in C.


Tomatil na krožniku

In kakšen je okus? Povsem edinstven. Vsakdo, ki sem mu ga dala za poskusiti surovega, pravkar utrganega, ga je opisal drugače. Nov, neznan okus je bil skorajda vsem na začetku čuden in nenavaden. Nekdo je rekel, da ima okus po ne popolnoma zrelem paradižniku z origanom in timijanom, nekateri so rekli, da ima okus po nekem nedoločenem sadju oziroma mešanici sadja, neko gospodično je celo spominjal na meso, tudi taki so se našli, ki so ga izpljunili. Torej uraden opis okusa tukaj odpade. Dejstvo je, da je tomatil v Mehiki sestavina mnogih jedi in če zavijete v pravo mehiško restavracijo, se mu ne boste mogli izogniti. Najbolj znana je njihova zelena omaka ali salsa verde, uporaben pa je še na tisoč in en način. Z avokadom naredimo iz njega guacamole, uživamo ga lahko surovega, ga sočimo, kuhamo, pečemo, cvremo … Ker plod tomatila vsebuje veliko pektina, iz njega samostojno ali z ostalo zelenjavo in sadjem pripravljamo džeme, marmelade, čatnije in reliše.

Recept za odlično domačo omako iz tomatila najdete tule.

Sama ga pripravljam v sezonsko obarvanih zelenjavnih omakah oziroma podušeni zelenjavi, ki jo primešam v proseno kašo, ajdovo kašo, riž, amarant, kvinojo. Ker res jem sezonsko zelenjavo, je tomatil čez poletje v omakah delal družbo korenju, papriki, bučkam, stročjemu fižolu, brokoliju, v jeseni pa sem ga poskusila tudi s sladkim komarčkom, porom in jesenskimi bučami. Vsepovsod paše zraven! Včasih ga dam malo več, včasih le toliko, da doda omaki nekaj osvežilne kislosti.

Plodovi se v hladilniku ohranijo cel mesec, nekaj sem jih tudi narezala, zapakirala v vrečke in zamrznila.

Naslednje leto bo tomatil zagotovo ponovno našel svoj prostor v mojem vrtu, vzgojen iz semena, ki sem ga skrbno pobrala iz letošnjih plodov in shranila.

Jerneja Jošar, uni. dipl. inž. agronomije

(Visited 43 times, 1 visits today)