LOGO_LUPA_web

Svetovni dan oceanov: ogrožamo jih s plastiko

junij 5, 2016

Oceani. Ključni za ohranjanje
življenja na našem planetu. Ključni dejavnik podnebnih sprememb.
Ključni za preživetje. Ljudje pa smo jim naprtili številne težave.

Ocean je srce našega planeta. Povezuje vse ljudi na svetu, kot srce povezuje celotno telo. Uravnava podnebje, nahrani milijone ljudi, proizvaja večino kisika, ki ga dihamo, je dom številnih čudovitih bitij … Oceani omogočajo, da je naš
planet primeren za bivanje ljudi. Njihove fizikalne značilnosti –
temperature, kemija, tokovi in življenje so gonilo vseh globalnih
sistemov. Proizvedejo oz. uravnavajo podnebje, vreme, obale, kisik v
zraku, dež in pitno vodo ter vplivajo na našo hrano. Brez oceanov,
ki pokrivajo več kot 70 odstotkov zemeljske površine, bi bilo
življenje na Zemlji nemogoče.

Onesnaževanje močno ogroža oceane

V celotni zgodovini človeštva so bili
morja in oceani ključnega pomena za nastanek in razvoj civilizacij
– kot vir naravnih dobrin, pa tudi kot pot v druge dežele in kot
bivališče. Na obalah živi pol svetovne populacije, problem
onesnaženja morij pa ni le problem ljudi, ki živijo ob morjih. Za
večino onesnaženosti so krive dejavnosti v notranjosti kontinentov.
Onesnaževanje, prevelik ulov morskih živali, izguba habitatov in
obrežij ter dvigovanje globalne morske gladine so le nekatere
težave, ki ogrožajo oceane.

Zaveza za ohranitev življenja v vodi

14. cilj Agende 2030 za trajnostni
razvoj, ki je bila sprejeta lani septembra na Vrhu OZN o trajnostnem
razvoju, opredeljuje ukrepe, povezane z življenjem v vodi. Države
so se s tem zavezale, da bodo ohranjale in uporabljale oceane, morja,
ter morske vire za trajnostni razvoj. Do leta 2020 je cilj trajnostno
upravljati morske in kopenske ekosisteme ter jih varovati tako, da se
preprečijo večje škodljive posledice, ter sprejeti ukrepe za
njihovo obnovo, za zdrave in produktivne oceane. Hkrati je cilj
učinkovito urediti izlov ter odpraviti prelov, nezakonit,
neprijavljen in zakonsko neurejen ribolov ter ostale načine
ribolova, ki škodujejo morskemu okolju, uvesti pa tudi znanstveno
utemeljene načrte upravljanja za čimprejšnjo obnovo staležev rib.
Do leta 2025 je cilj preprečiti in občutno zmanjšati vsakršno
onesnaževanje morja, zlasti zaradi dejavnosti na kopnem.

‘Projekt morski odpadki’

Okoljski vidik plastike je v veliki
meri tudi tema mednarodnega strateškega projekta ‘Sistem upravljanja
z iztrošeno ribiško opremo v jadranskem morju’ (‘Derelict Fishing
Gear Management System in the Adriatic Region – DeFishGear’), ki
združuje 16 partnerjev iz sedmih držav Jadranske regije (Slovenija,
Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Albanija, Grčija in
Italija). Cilj projekta je priprava strategije za zmanjšanje
količine morskih odpadkov v Jadranskem morju, ki jo bodo partnerji
pripravili v sodelovanju s ključnimi interesnimi skupinami (ribiška
industrija, raziskovalci, politiki, nevladne organizacije in
reciklažna industrija). V projektu sodeluje še šest pridruženih
partnerjev iz petih držav (Slovenija, Belgija, Italija, Hrvaška,
Bosna in Hercegovina), ki v projektu sodelujejo kot zunanji
opazovalci. Poseben poudarek v projektu je na dejavnostih, ki
vključujejo ribiče. Izgubljena oziroma opuščena ribiška oprema,
ki prosto plava po morju, lahko nadaljuje s t. i. fantomskim
ribolovom še vrsto let (ocenjen čas za razgradnjo plastične
ribiške mreže je celo več 100 let). Morski odpadki, med katere
uvrščamo vsak material, odvržen v morje, na obalo ali ležeč na
morskem dnu, namreč predstavljajo veliko nevarnost za morski
ekosistem v Jadranskem morju tako z okoljskega, ekonomskega,
zdravstvenega kot tudi kulturnega vidika

Težava trajnosti ni plastika, ampak naše ravnanje?

„Plastika je del rešitve, ne težava
‘trajnosti’. Analize življenjskega cikla in vsakovrstnih vplivov, ki
to dokazujejo, so danes znanstveno in ‘politično’ potrjene po celem
svetu. Za eno večjih zavajanj javnosti, ki pa v gospodarstvu nima
resnejših posledic, so poskrbele nekatere ‘zelene’ organizacije, ki
so, bogato plačane od nekaterih ogroženih lobijev (steklena in
kovinska embalaža …) širile kar lažno propagando o plastiki. Te
organizacije so potem zaradi tožb v več državah plačale ogromne
kazni, izgubile kredibilnost in izpadle iz parlamentov. Vendar duh je
ušel iz steklenice. Mediji in šolstvo, ki so tem trikom nasedli,
seveda ne morejo preko noči sprejeti druge resnice ali celo priznati
sokrivde. Mnogo študij je na razpolago, ki dokazujejo, da bi
zavladala ne le popolna anarhija in ohromitev prometa, ampak tudi
lakota in žeja, če bi umaknili plastiko. Resnična katastrofa
nastaja le, če plastiko, tudi biorazgradljivo, odvržemo v naravo.
Pod vplivom UV žarkov razpade do mikro-plastike. Ker je ta lahka, jo
veter in voda odneseta v morje. Tu ne razpada več, pač pa tvori v
oceanih mrtva morja površine celotne Evrope. Meni gre na jok vsakič,
ko gledam te posnetke. Ali res ne moremo vzgojiti ljudi, da plastike
ne odmetavajo?“ je za Eko deželo konec lanskega leta povedal Janez
Navodnik, univerzitetni diplomiran inženir kemije s 30-letnimi
izkušnjami na področju predelave polimernih materialov in direktor
podjetja GIZ Grozd Plasttehnika, ki se ukvarja tudi s svetovanjem in
izobraževanjem na področju predelave plastike, novih materialov in
tehnologij.

K.Ž., V.B.

Viri: www.worldoceansday.org,
www.globalni-cilji.si
Celoten intervju z Janezom Navodnikom je objavljen v reviji Eko dežela, december 2015.

(Visited 98 times, 1 visits today)