Fotografije: Petra Nastran

El Camino – po Jakobovi poti

januar 10, 2019

Romarski turizem zajema velik del svetovnega turizma in izvira iz prvih potovanj, ko so se ljudje, če so zapustili svoj dom, največkrat odpravili do različnih svetišč. Ena izmed poti, ki že stoletja privablja pohodnike različnih narodnosti, pa tudi veroizpovedi, je Jakobova pot v Španiji, El Camino de Santiago.

Petra Nastran

Gre za več poti, ki vodijo do Santiaga do Compostele, kjer naj bi bil pokopan apostol Jakob. Do tja se lahko odpravimo po portugalski, severni, srebrni, angleški ter francoski poti, ki je najbolj znana. Poti so različno zahtevne ter dolge, večina romarjev pa se po njih še vedno odpravi peš – sodobni pohodniki vedno bolj odkrivajo ter cenijo prav čar takega potovanja.

camino05

Sama sem za Jakobovo pot prvič slišala pred približno 10 leti in od takrat sem jo vedno spremljala, brala knjige o njej, poslušala izkušnje drugih ljudi … Želja biti tudi sama enkrat del nje pa je bila vedno močnejša. Konec lanskega aprila je končno napočil dan, ko sem prispela v francoski Saint Jean Pied de Port, prvi dan prečila Pireneje, nato pa preostalih 33 dni hodila po Španiji do Santiaga.

IMG_20180506_121653

Milijoni parov nog

Jakobova pot je postala del Unescove svetovne dediščine leta 1985, od takrat pa število romarjev strmo narašča, saj je leta 1990 pot prehodilo okrog 5.000 ljudi, lansko leto pa več kot 300.000. Številke zbira romarski urad v Santiagu, kjer romarji prejmejo Compostelo – potrdilo o prehojeni poti, za katerega zadostuje že prehojenih zadnjih 100 kilometrov. Večina romarjev se tako na pot odpravi v Sarii, ki je od Santiaga oddaljena 113 kilometrov.

 

Prva noč v ‘albergu’

Prvi dan smo se v idiličnem francoskem Saint Jean Pied de Portu napotili proti znameniti Rue de la Citadelle, kjer ima na številki 39 svoje prostore romarski urad. Tu me je prijazen francoski prostovoljec popisal in mi izročil ‘credencial’ ali romarski potni list, ki je potrdilo, da si zares Jakobov romar in imaš tako pravico spati v romarskih prenočiščih – albergih. Albergi so prenočišča za romarje, ki so na francoskem Caminu gosto posejana. Pred leti je Španija vložila v njihovo obnovo kar nekaj denarja in bila sem navdušena nad njihovo urejenostjo, organiziranostjo in čistostjo. Imajo skupne spalnice, za doplačilo pa nekateri nudijo tudi zasebne sobe.

camino47

Prva romarka, ki sem jo srečala že na vlaku proti Saint Jean Pied de Portu, je bila Kim iz Južne Koreje. Kljub polnemu mestu sva imeli srečo in dobili prenočišče v albergu z imenom ‘Pot zvezde’, kjer nama je lastnik povedal nekaj praktičnih napotkov in položil na srce, da Camino ni tekma in naj predvsem poslušava lastno telo.

Vsak dan nov začetek

V nekaj dneh vsak pohodnik spozna, kakšen tempo mu ustreza, koliko premorov potrebuje, kako si uredi prehranjevanje in kdaj mu najbolj ustreza zaključiti hojo. Sama sem začenjala okrog sedme ure, da sem ujela sončni vzhod, saj me ta najljubši del dneva vedno očara s svežino in mirom. Po nekaj kilometrih hoje sem si privoščila zajtrk, ki sem ga kupila dan prej ali pa na poti v eni izmed trgovin ali barov. Vmes sem veliko fotografirala, si vzela čas za počitek, srečevanje z drugimi romarji in v tišini z lastnimi mislimi.

camino26

Najbolj idealno je bilo, če sem prišla v alberg do druge ali vsaj tretje ure popoldne in tako imela čas še za pranje in sušenje oblek – te smo prali na roke, posušili na vrveh, občasno pa si privoščili luksuz strojnega pranja in sušenja. Nekateri albergi so imeli organizirano skupno večerjo, največkrat pa smo zanjo poskrbeli sami, včasih tudi s kuhanjem v kuhinji alberga, kar je bilo še posebej zabavno, saj smo združili mednarodne kuhinje tistega trenutka. Zvečer je bila v sobi že okrog devete ure tišina, saj smo zaradi hoje hitro ‘popadali’ v zdrav spanec.

Prek dišečih barvitih polj

Potem, ko smo prvi dan iz Francije preko Pirenejev prišli v Španijo, smo hodili po zeleni Navarri, kjer so nas grafiti opomnili, da smo v deželi ponosnih Baskov. Pot je vodila preko Pamplona, Alta del Perdon, Viane in Najere. Pokrajina se je počasi spreminjala, vedno bolj so prevladovali vinogradi, oljčni nasadi, bilo je polno rožmarina, sivke in materine dušice.

camino14

Vinorodna La Rioja z glavnim mesto Logrono je zares balzam za oko in užitek je bilo hoditi po zeleni pokrajini, ki so jo ožarjali rumeni nasadi oljne ogrščice, modro nebo pa krasili beli oblaki. Naslednja pokrajina, Castilla y Leon, na francoskem Caminu s 400 km zajema največji kos poti. Višavje, ki se nahaja na 700 do 1000 metrov nad morjem, je bilo v letošnjem maju večkrat precej hladno in vetrovno. Še posebno si bom zapomnila mesto Santa Domingo de la Calzada, znanem po cerkvi z živo kokošjo. Tu je bilo tako mraz, da smo vsi romarji ‘izropali’ trgovino s športnimi oblačili.

Burgos in Meseta

Tako smo komaj čakali, da pridemo v naslednje večje mesto – Burgos, ki so ga močno zaznamovali politični, gospodarski in verski vplivi, danes pa je zaradi tekstilnih, kemičnih in gumarskih tovarn iz časa Francove diktature še vedno pomembno industrijsko središče. V mestu me je najbolj osupnila katedrala de Santa Maria, ki so jo začeli graditi v 13. stoletju in je veličastna gotska umetnina.

camino24

Z Burgosom se je začelo 220 km planote Mesete, neskončne ravnice, ki se je marsikateri pohodniki bojijo zaradi njene neskončne ravnine. A zame je bil to najljubši del poti, saj so me pomladno zelena polja pomirjala in na poteh Mesete in v njenih vasicah sem začutila pravi duh Camina. Tam sem čutila največ svobode, telo je bilo že navajeno hoje, noge utrjene, romarji smo že spletli vezi med seboj, utečeni smo bili v vsakdanjem ritmu vstajanja, pakiranja, hoje in iskanja prenočišča.

Camino naredijo ljudje

Na Camino sem se odpravila sama, a na poti mi je tako rekoč prišel naproti skoraj cel svet. Srečala sem zelo veliko Nemcev, Korejcev in Američanov. Na svoje presenečenje sem že prvi dan srečala štiri Slovence, na poti pa še kar nekaj sorojakov.

camino31

Ne bom pozabila dolgega pogovora z Brazilcem Fabrizziem, druženja z Nemkami Anno, Birgit in Hanno, hoje z Argentincem Javierrjem, učenja španščine s Špancem Ikerjem, iskanja prenočišča z Rusinjo Irino in Kanadčanom Timom, ki je hodil s kitaro na hrbtu. Nepozabni so prvi dnevi s Korejko Kim, Švedom, Američanom in dvema Portoričanoma, s katerimi smo imeli prvo skupno večerjo. S prvimi tremi smo skupaj hodili prva dva dni, nato se nismo videli cel mesec, zadnji dan pred odhodom domov pa smo se zopet srečali v Santiagu in težko je opisati radost ob srečanju. Vedno sem se razveselila Italijana Luigija, s katerim sva vsakič imela živahno debato – kljub temu da ne znam italijansko, on pa ne angleško. Jezik zares ni bistven, saj ljudje bistveno bolj vstopamo v odnose na drugih nivojih. Je pa znanje angleščine seveda dobrodošlo, saj lažje navežeš stik. V malih španskih vaseh pa je večkrat treba uporabiti španščino.

Zadnja tretjina z najvišjo točko

Naslednje večje mesto je bil živahni Leon, od kjer smo začeli zadnjo tretjino poti. Čudovito mesto na tej poti je tudi Astorga, kamor je iz Amerike prvič prišel kakav. Preko zapuščenega in deževnega Foncebadona smo prispeli na najvišjo točko Camina – Cruz de Ferro (Železni križ) na 1498 metrih. Tu sem odložila kamenček iz domače zemlje in tako simbolično odložila svoje skrbi in bremena. Pot naj bi bila odslej lažja in res se je po deževnem in meglenem jutru na obzorju kmalu začela kazati jasnina in sonce. Camino je poln sporočil, če jih znamo razbrati.

camino21

Vas, ki mi je v naslednjih kilometrih pustila pečat, je O’Cebreiro na 1300 metrih, ki spada pod Unescovo dediščino, cerkev Santa Maria la Real pa je najstarejša ohranjena cerkev na poti. Pokrajina je začela postajati galicijsko zelena, z meglenimi jutri in v mah oblečenimi drevesi, hkrati pa tudi z bolj revnimi hišami, saj je ta dežela Keltov najrevnejša španska pokrajina. Santiago je bil vse bližje, kar se je poznalo tudi v občutno večjem številu pohodnikov in kolesarjev. Med hojo so nas pozdravljali dišeči evkaliptusi in palme. Na hribu Monte de Gozo smo prvič zagledali naš cilj.

Santiago de Compostela

Santiago me je v jutru pozdravil s čudovitim sončnim vzhodom in še osamelimi ulicami. V tistem trenutku še nisem dojela, da sem prav zares v mestu, saj so se v meni podile misli o tem, da sem zdaj na koncu svoje poti. Veselju se tako pridruži tudi žalost, hkrati pa zavedanje, da je cilj poti – pot sama.

camino49

Kar dve uri sem v romarskem uradu čakala na potrdilo o končanju poti, nato pa se odpravila v katedralo, kjer je vsak dan ob 12. uri maša za romarje. Na koncu obreda prostor pokadijo z znamenito kadilnico ‘botafumeiro’, ki naložena z ogljem tehta čez 100 kg, v višino pa meri 160 cm. Zaniha jo šest moških, kadilnica pa nato nad glavami romarjev na 35 m dolgi vrvi potuje iz ene strani cerkvene ladje na drugo. Skupaj s spremljajočo glasbo je bil prizor nekaj najveličastnejšega, kar sem videla.

Santiago živi za romarje in turiste, je polno restavracij s tipično galicijsko hrano (morska hrana, hobotnice – Pulpo ala Gallega, mesnine, tapas ob vsaki pijači, slaščice idr.), hkrati pa je moderno univerzitetno in poslovno središče.

Pravi Camino se začne na koncu poti

Vsak pohodnik pred začetkom poti goji določena pričakovanja. A cilj pride kmalu in večina se nato vrne na svoje domove. Tu človek najbolj vidi lepote poti, ki jo je prehodil, in tisto, kar mu je dala. Za pot in njene ljudi, naravo in dogodke zelo hvaležna. Camino ostane del tebe in veselim se stikov, ki jih preko sodobnih kanalov ohranjam s ‘soromarji’.

IMG-20180529-WA0004

Camino je prispodoba življenja. Če smo tam hodili v smeri puščic in školjk, jih moramo v vsakdanjem življenju poiskati sami. Prav tako kot na Caminu, tudi tu nosimo vsak svoj nahrbtnik. Naj nam bodo v pomoč palice v podobi ljudi, s  katerimi prihajamo v stik, ter naj bo uporabljenih obližev čimmanj.

Kaj vzeti s seboj?

Prvi dnevi so bili zaznamovani predvsem z ekonomično organizacijo nahrbtnika, saj naj bi pri dolgotrajni hoji nosil le 10 % lastne teže. Ko se znebiš določenih predmetov, pa se s tem posloviš tudi od svojih včasih večletnih navad in navezanosti. Zares velja izrek ‘Če hočeš videti človekove strahove, poglej v njegov nahrbtnik.’ Hodila sem v pomladnem času, ko je vreme nihalo od nič stopinj do 30 stopinj Celzija. V mojem nahrbtniku so se tako znašle hlače treh različnih dolžin, kratka majica, srajca, športna majica, vetrovka, topla jopica, dvoje nogavic in spodnjih hlač, pa krema za stopala, dodatni športni copati, sandali, romarski vodič in stvari za osebno higieno.

 

(Visited 1,728 times, 86 visits today)

Preberite tudi:

Snøhetta/Plompmozes
Arktični trajnostni hotel, ki bo več energije ustvaril, kot porabil

Trajnostni hotel Svart se nahaja na neverjetni lokaciji ob ledeniku, znotraj arktičnega kroga. Hotel na tako občutljivi lokaciji potrebuje poseben  ...

plovdiv
Evropska prestolnica kulture 2019: bolgarski Plovdiv

Plovdiv, antično mesto, zgrajeno okoli 7 hribov na jugu Bolgarije, je poleg italijanske Matere drugo mesto, ki je Evropska prestolnica kulture 2019. ...

FB/TESA : Traversée de l'Atlantique en Tonneau
71-letni Francoz v sodu pluje prek Atlantika

V zadnjih dneh lanskega leta je izplul, če bo šlo vse po sreči, pa bo svojo misijo francoski avanturist Jean-Jacques Savin končal v treh mesecih.  ...

tuscany-2340891_640
Toskana – zanimiva destinacija tudi v zimskem času

Toskana je priljubljena destinacija Slovencev predvsem spomladi oz. med velikonočnimi in prvomajskimi prazniki. A Toskana je dobra izbira tudi pozim ...