LOGO_LUPA_web

Vedno sončna – Kreta

junij 17, 2016
Najvišji vrh Krete Psiloritis sega kar 2456 metrov visoko, in je tako kot še več otoških gora zasnežen pozno v pomlad. In na enem najjužnejših evropskih otokov je mogoče celo smučati, čeprav edino smučišče Nida Plateau zadnja leta ne obratuje! Obalo pa vendarle izredno redko pobeli sneg. Vsaj tako trdi spletna znanka, ki pravi, da je na enem najjužnejših evropskih otokov tudi pozimi prijetno sončno.

Hribovita otoška notranjost se mi je zdela najprivlačnejša spomladi. Takrat kamnita pobočja prekrijejo šopi dišavnic, ki z aromatičnim cvetjem nepozabno zaznamujejo vsak postanek v naravi. V hribe vodijo številne označene poti, najbolj slikovite pa so speljane skozi rečne soteske. Te so večji del leta suhe, le v času večjega deževja se lahko presenetljivo hitro napolnijo z vodo in takrat hudourniške reke celo ogrožajo življenja. Prav to se je pred leti zgodilo v najbolj znani, dobrih osemnajst kilometrov dolgi soteski Samarija, ki velja za najdaljšo v Evropi. Večina pohodnikov se na dolgo pot odpravi iz hribovite notranjosti na višini 1250 metrov. Od tod se pot vije skozi sotesko vse do južne obale, kjer se dolina konča s prodnato plažo. Tako so lahko pohodniki po vsaj petih urah hoje nagrajeni z ohladitvijo v morju pri zaselku Agia Rumeli. Naselje nima cestne povezave, zato najbolj zagrizene pohodnike čaka še nekaj ur hoje do ”civilizacije”. Večina pa se odloči za lagodnejšo možnost – prevoz s trajektom, ki nekajkrat dnevno vozi do bližnjih krajev s cestno povezavo. Sam sem izbral lažjo pot in se do soteske pripeljal z ladjo. V naslednjih dveh urah sem se povzpel do najožjega in najbolj slikovitega dela soteske, v katerem se nad rečico dvigujejo prepadne stene več kot sto metrov visoko. Območje soteske Samarija je zavarovano kot naravni park in z malo sreče lahko menda srečate tudi kretske divje koze.

Območje soteske Samarija je zavarovano kot naravni park in z malo sreče lahko menda srečate tudi kretske divje koze.

 

Planota Lasithi, Zevsovo skrivališče

Zanimivo podobo nudi tudi planota Lasithi. Nekateri jo obiščejo zaradi jame Dikteon Antron, v kateri naj bi se skrival bog Zevs pred očetom Kronosom. Mene pa so bolj pritegnile bele vetrnice mlinov, ki poživljajo rodovitna polja. Z razpetimi platnenimi jadri so nekoč poganjale mlinska kolesa in vodne črpalke. Žal se večina vetrnic danes ne vrti več, ali pa delujejo le še kot turistična atrakcija. Za pomoč pri obdelovanju prostrane rodovitne planote pa se domačini uporabljajo manj slikovite, a učinkovitejše načine kmetovanja.

Druženje ob otoških dobrotah

Kretska prehrana je ena izmed najbolj zdravih na svetu in je bila deležna že veliko pozornosti in obsežnejših raziskav. Za pripravo večine jedi uporabljajo hladno stiskano oljčno olje ter otoške začimbe in dišavnice. Na mizi se pogosto znajdejo siri in drugi mlečni proizvodi, pretežno iz kozjega in ovčjega mleka, obilo zelenjave, v manjši meri pa še meso, žitarice, sadje, med. Tu in tam pa seveda tudi kozarec rdečega vina. Meso so nekoč uživali le ob posebnih priložnostih, še pred desetletji mnogi samo ob nedeljah. Tradicionalna prehrana je očitno res zdrava, saj otočani sodijo med ljudi z najdaljšo življenjsko dobo, ki je posledica nizke smrtnosti zaradi bolezni srca in ožilja. ”Bistvo zdravih jedi so kvalitetne sestavine, ki jih pridelamo na otoku”, je bila prepričljiva gospa Koula Barydakis na kuharskem tečaju v vasici Vamos. Pod oboki več kot sto let stare oljarne sem v družbi angleške družine spoznaval skrivnosti kretske kuhinje, s katerimi nas je seznanjala avtorica treh kuharskih knjig. Koula se je spretno sukala med lonci in ponvami in nam mimogrede dajala navodila: ”Na drobno sesekljajte čebulo in paradižnik, namesto kisa na solato dodajte limon sok, …” Kuharsko popoldne smo zaključili ob bogato obloženi mizi s sveže pripravljenimi dobrotami: piščancem s testeninami in paradižnikovo omako, rižem, zavitim v listih vinske trte, grško solato in sladico halva.

Tradicionalna kretska prehrana je očitno res zdrava, saj otočani sodijo med ljudi z najdaljšo življenjsko dobo, ki je posledica nizke smrtnosti zaradi bolezni srca in ožilja.

 

 

Novo življenje stare vasi

Vamos leži nedaleč stran od enega najlepših otoških mest Chania, na severnem delu Krete. ”Kuharski tečaji so dobro obiskani”, je potrdil domačin Giorgos Makrakis. Prav njemu gredo zasluge, da je v vasi vedno bolj živahno, in da mladim ni treba več odhajati od doma, da bi našli zaposlitev. Že vrsto let skrbi za revitalizacijo vasi, v kateri živi okoli 800 prebivalcev. Kljub temu, da je morje oddaljeno nekaj kilometrov proč, mu to lepo uspeva. Z somišljeniki se je pred leti lotil obnove starih kamnitih hiš, ki so jih preuredili v apartmaje. Pri tem so skrbno pazili na avtentičen videz Za kamnitimi zidovi goste pričaka udobje, vključno s centralnim ogrevanjem ali kamini, saj znajo biti zimske noči tudi na Kreti kar hladne.

Po 2. svetovni vojni so manjši otoški kraji nezadržno propadali. Domačini so iskali možnost preživetja v večjih mestih in na celini. To je bila pravzaprav sreča, saj so se marsikje ohranile stare hiše. In tako je danes še mogoče videti pravo Kreto, ki počasi izginja. Giorgos je s svojimi aktivnostmi omogočil sovaščanom nove možnosti za preživetje in v vasi je našlo, bolj ali manj redno zaposlitev kar dvajset ljudi. Srce vaškega dogajanja je informacijsko središče (www.vamossa.gr), kjer sem se seznanil z vsem, kar je možno početi v okolici. Celo leto, predvsem pa poleti, potekajo razstave, glasbeni nastopi, kulturne prireditve, projekcije filmov in verska praznovanja. Poleg običajnih turističnih ogledov in različnih pohodniških tur organizirajo tudi aktivna srečanja z lokalnimi kmetovalci. Tako se je možno septembra udeležiti trgatve, konec oktobra nastopi čas za žganjekuho, od novembra do decembra lahko spoznavate obiranje in predelavo oljk, sezona obiranja pomaranč traja skoraj celo zimo, od novembra do junija pa je možno spoznavati, kako nastajajo raznovrstni otoški siri.

Po 2. svetovni vojni so manjši otoški kraji nezadržno propadali. Domačini so iskali možnost preživetja v večjih mestih in na celini. To je bila pravzaprav sreča, saj so se marsikje ohranile stare hiše.

 

Pomemben del Giorgosovega projekta je trgovina Mirovolon, ki je ravno tako urejena v stari hiši. Nekoč so v njej prodajali vino. Danes so poleg vina naprodaj še drugi proizvodi lokalnih pridelovalcev: mila z dodatkom olivnega olja, testenine, likerji, žganje, sir, med, dišavna zelišča, olivno olje, marmelade. Kakšno stvar pridela tudi Giorgos, saj ima na robu vasi urejen zelenjavni vrt. ”Vrtnarjenje je zame najboljša psihoterapija!” pravi. ”In večerno posedanje v moji kavarni To Liakoto.” Ime po grško pomeni ”Kraj poln sonca”. Res pravo ime za kavarno. Še posebno ob sončnem zahodu, ki ga lahko občudujete z razgledne terase. Razgled sega daleč preko zaobljenih gričev vse do gorovja Lefka Ori – Bele gore. Zgovorno ime, še posebno v zimskih mesecih, ko so gorski vrhovi zasneženi. Na kavarniški terasi sem se sredi nedelje poslovil od Giorogsa. V lokalu je bilo veliko gostov. Tudi zaradi lokalnih glasbenikov, ki so poskrbeli za veselo razpoloženje. Grki se res znajo poveseliti, ne glede na pereče gospodarske težave.

Najlepše plaže

Čas je bil, da spoznam še turistično najbolj razvite dele skoraj pol Slovenije velikega otoka. Turizem je z obilico hotelov razvit predvsem v osrednjem delu severne obale, med prestolnico Iraklion in mestom Chania. Slednje je zahvaljujoč beneškemu pečatu daleč najprivlačnejše na otoku. Tudi po nekaj dneh se nisem naveličal ozkih zavitih ulic in kamnitih hiš. V njih je urejenih na stotine trgovinic, restavracij, gostiln, pa tudi ducat galerij in nekaj muzejev. Nekatere stare hiše pa so spremenjene v privlačne hotele.

V okolici mesta je nekaj plaž, toda za najlepše se je treba malo potruditi. Skoraj obvezno z najetim prevoznim sredstvom, saj avtobusi povezujejo le največje kraje. Sanjske plaže sem našel na skrajnem vzhodnem in zahodnem koncu otoka. Na vzhodu si tak naziv zasluži plaža Vai, ki jo obdaja gozd datljevih palm, ki uspevajo samo na Kreti. Na zahodu pa me je očaralo več plaž, ob katerih je morje obarvano turkizno modro. Najbolj sem si zapomnil vožnjo po hudo poškodovanem makadamu, ki se je končal visoko nad peščeno plažo Balos. Trud, vključno s krajšim sprehodom, je bil bogato poplačan. Peščena plaža se razprostira okoli velike lagune, poseben pečat pa ji daje bližnji otok. Tudi južne obale so privlačne. Še posebno v okolici zaliva Matala, kjer so se nekoč zbirali hipiji.

Sanjske plaže sem našel na skrajnem vzhodnem in zahodnem koncu otoka. Na vzhodu si tak naziv zasluži plaža Vai, ki jo obdaja gozd datljevih palm, ki uspevajo samo na Kreti.

 

 

Recept za sladico halva kuharice Koule:

Sestavine:

  • skodelica ekstra deviškega oljčnega olja
  • 4 skodelice vode
  • 2 skodelici sladkorja
  • 1 skodelica pšeničnega zdroba
  • 1 čajna žlička mletega cimeta
  • 1 čajna žlička pomarančne lupine
  • 1 skodelica rozin
  • 1 žlička vaniljevega sladkorja

Priprava:

V posodi zmešamo vodo in sladkor ter pristavimo na štedilnik do vretja. Sladkornemu sirupu dodamo cimet, vaniljev sladkor in pomarančne lupine in mešamo 3 minute. V drugi posodi segrejemo olje in dodamo zdrob ter pražimo 5 minut. Segreto maso dodamo sladkornemu sirupu, dobro zmešamo, ulijemo v modele IN pustimo, da se ohladi. Postrežemo dobro ohlajeno.

Pa dober tek oz. ‘kali oreksi’, kot bi rekli Grki!

Igor Fabjan

 

(Visited 91 times, 1 visits today)