LOGO_LUPA_web

S slovenske zime soncu naproti – v Kambodžo

marec 15, 2017

Kljub temu da imamo radi sneg, zima v naši družini ni ravno najbolj priljubljen letni čas. Zato se, če je le mogoče, domala vsako leto v najbolj mrzlih tednih odpravimo v toplejše kraje, soncu naproti. Všeč nam je jugovzhodna Azija. Zaradi drugačne kulture, in ker se za malo denarja lahko dobi soliden standard bivanja. Nazadnje nas je odneslo v Kambodžo.

 

 

Ko je bila najina hči še majhna, se nama je za beg iz evropske zime zdela še najbolj primerna Tajska, ki je glede na naše evropske standarde razmeroma primeren cilj: je razvita dežela, z dobrimi prometnimi povezavami, s sprejemljivo hrano za otroka, ki ni ravno navdušen nad poskušanjem novih eksotičnih specialitet; tudi nastanitve so cenovno ugodne.

Dolge peščene plaże s kristalno čisto vodo tu še niso polne.
Dolge peščene plaże s kristalno čisto vodo tu še niso polne.

Tako smo pred skoraj dvema desetletjema na jugu Tajske našli takrat turistično še ne tako obremenjen otok Koh Samui. Ko je našo deklico sprejel topel in vlažen tropski objem, se je povaljala po beli peščeni plaži, naredila grad in porušila dva, sedla v prijetno mlačno morje in zadovoljno zabrundala: »Uživam! Tukaj bom živela!«

Dobrih sedemnajst let kasneje se je prijela za besedo. Ob koncu srednje šole, še preden se ji je življenje napolnilo z običajnimi dosežki, kot so univerzitetna diploma, kariera, kredit in ostale sodobne obveznosti, si je vzela leto dni časa, da še malo odraste, dodela svojo samostojnost, dobro premisli kakšen študij, če že, jo zanima, oziroma v katero smer se bo v življenju usmerila. Tako sva jo starša lansko jesen namesto v prvo študijsko leto pospremila v Vietnam. Po nekajtedenskem potepanju po tej deželi sva jo, kot je priznala kasneje, res nekoliko neprepričano v svoje sposobnosti za prvo samostojno potovanje tako daleč, pustila na neki železniški postaji. Da se, kot zelo povezana družina, ne bi preveč pogrešali, smo se dogovorili, da jo starša, kjerkoli že bo, obiščeva približno na dva ali tri mesece. Da bo to zaradi najinih obveznosti izvedljivo večkrat, jo bova obiskovala posamično.

Tako sem sredi decembra po celodnevnem prestopanju letal na letališču v Phnom Penhu v desetih minutah pridobil vizum za 30-dnevno bivanje v Kamboži in pristal v njenem močnem objemu. Pred dvema mesecema sem na vietnamski železniški postaji pustil otroka, na letališču v Kambodži me je k sebi stisnila samozavestna mlada ženska. Več tednov sva se potikala po kamboškem kraljestvu.

Lobanje opominjajo na krut režim

Stolp z 8000 lobanjami opozarja na grozote totalitarnega reżima.

Stolp z 8000 lobanjami opozarja na grozote totalitarnega reżima.

Pol ure vožnje od Phnom Penha so razvpita Polja smrti, Killing Fields, le eden, a največji, od številnih morišč režima Rdečih Khmerov, ki so v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja želeli deželo spremeniti v totalitarno državo, brez izobražencev, ki bi jim lahko pri tem delali težave. Večino prebivalstva so iz mest preselili na podeželje in s stradanjem, prekomernim kmetijskim delom, mučenjem in usmrtitvami izbrisali skoraj četrtino prebivalstva, oziroma jih pobili okoli dva milijona. Prav zato je Kambodža, ki danes šteje skoraj 16 milijonov prebivalcev, pretežno ‘mlada’ država, polovica njenega prebivalstva je namreč stara manj kot 15 let.

Na Poljih smrti pri Phnom Penhu 8000 lobanj, zbranih v steklenem stolpu, opominja na grozodejstvo krutega režima, ki se je brez političnega leporečenja namenil zasužnjiti svoje sodržavljane. Na vojne v prejšnjem stoletju opozarja še okoli štiri milijone nepobranih min, ki terjajo med 300 do 700 amputacij nog letno. Potikanje po nekaterih predelih države brez lokalnega poznavalca terena ni priporočljivo.

Največje svetišče na svetu

Najbolj oblegan romarski cilj turistov v Kambodži je nekdanje versko središče Angkor Wat pri mestu Siem Reap, kamor je mogoče iz okoli 250 km oddaljenega Phnom Penha priti s hitrim čolnom po reki v približno šestih urah za okoli 25 ameriških dolarjev, v enakem času z avtobusom po precej izmučenih cestah za okoli 6 do 25 dolarjev oziroma nekaj prej s taksijem za 60 do 90 dolarjev. Približno enaka cena velja tudi za letalski prevoz. Tudi tu pri oblikovanju cene prevoza pride do izraza popotnikova sposobnost barantanja. Velja omeniti, da je ameriški dolar, poleg lokalne valute riel, vsepovsod enakopravno plačilno sredstvo, dolarje pa lahko dvignemo tudi na vsakem bankomatu.

Siem Reap je prijetno turistično mestece, z bogato ‘umetniško’ tržnico, kjer se splača kupiti vso ‘potrebno’ spominsko kramo, saj je toliko zbrane na enem kraju verjetno ne boste več našli nikjer v državi. Mesto se je kot izhodiščna točka za največje svetišče na svetu, kjer naj bi v davnini živelo do 1,5 milijona ljudi, razvilo v zadnjih tridesetih letih, saj so 8 km oddaljeno svetišče iz objema džungle dodobra iztrgali šele v sredini prejšnjega stoletja. Če ga je v devetdesetih letih obiskalo približno 8000 turistov letno, ga danes obišče okoli tri milijone. Ogled celotnega ‘svetega’ območja lahko, odvisno od kondicije posameznika, traja tudi več dni – da si pogledamo vse kamenje, ki so ga v osmih stoletjih, odkar stoji, kot je poleg mene občudujoče pripomnil neki obiskovalec, nanosili sem in organizirali v tako obsežno območje verskih objektov.

Namig: dnevni najem kolesa za dva ali tri dolarje ali motorja za pet prihrani pogajanje za okoli desetkrat večjo ceno zaslužka željnih ponudnikov raznovrstnih prevoznih sredstev. Prednost svojega je tudi samostojno svobodno potikanje po območju, ki je po velikosti primerljivo z Ljubljano.

V iskanju zadnjih Robinzonovih otokov

Turistične destinacije jugovzhodne Azije se v zadnjih desetletjih razvijajo z bliskovito naglico, avtentični kraji z dobrovoljnimi domačini tako vse bolj ostajajo v daljnem spominu mojih potovanj pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. A če se malce potrudiš, se nekaj nedotaknjenih krajev le še da odkriti.

Te iščejo predvsem nekateri zahodnjaki, ki so naveličani oblastnega kapitala in krčevito hitečega ritma sodobne družbe v imenu kopičenja čim več materialnih dobrin. Nekoliko ironično pri tem je sicer, da ti ‘bežeči’ zahodnjaki v svojem svetu priučen pristop k biznisu vnesejo v novo okolje in praviloma poslujejo uspešno – res pa je, da v bolj umirjenem ritmu.

Tako sem denimo srečal dva Francoza v zrelih tridesetih, mizarja in električarja, ki sta prodala svoje imetje v Parizu, se na spletni delavnici naučila izdelovati zmrznjeni jogurt, v Phnom Penhu kupila primerne kitajske aparature in v obmorskem turističnem mestu Kampot odprla lokal s ponudbo zmrznjenih jogurtov, ki jih nadgrajujeta s paleto po svoje domišljenih okusov. Posel jima je v slabem letu povrnil vloženih 15 tisočakov in že razmišljata o najemu kamboškega strežnega osebja, sama pa bi se umaknila v umirjeno upokojensko življenje.

Mizar in električar iz Francije se v Kambodżi preżivljata s prodajo zmrznjegega jogurta.

Mizar in električar iz Francije se v Kambodżi preżivljata s prodajo zmrznjegega jogurta.

Bolj podjeten je Anglež, lastnik rastoče verige prenočišč Monkey Republic, ki v Kampotu pravkar zaključuje obnovo in širitev starejše hiše, v katero bo vložil skoraj 100 tisočakov. Glede na prihodek v njegovem prvem hostlu v obmorskem mestu Sihanoukville računa, da se mu bo vložek povrnil prej kot v petih letih.

Otok poslednjega raja

Sihanoukville je sicer ne preveč prijetno obalno turistično mesto in izhodišče za več okoliških rajskih otokov. Ti se vse bolj polnijo s počitniškimi resorti, neokrnjenih peščenih plaž je vse manj. V tej skupini večjih in manjših otokov ob kamboški obali, s čolnom oddaljen uro od kopnega, otok Koh ta Kiev še vedno ostaja eno od zadnjih pribežališč v neokrnjeno ‘robinzonsko’ življenje. Ker nima tekoče vode, elektrike, spletne povezave in pogosto celo telefonskega signala s svetom, predstavlja umik v tisto prvobitno ‘eko’ okolje, ki omogoča, da se bolj posvetimo samemu sebi in ljudem, ki jih srečujemo.

Na otočku z dolgimi peščenimi plažami se vsakodnevno porazgubi okoli tristo obiskovalcev, ki so nastanjeni v štirih skupinah iz desk in bambusa zbitih preprostih kolib. Osrednji točilni pult, s teraso v vsakem, je prostor za aktivno druženje, meditiranje, branje in neomejene pogovore. Po nekajdnevnem privajanju v takem okolju spontano preideš v umirjeno stanje umetnosti preživljanja dneva brez obveznosti. Obrazi ljudi, ki se tu družijo kot velika družina, so sproščeni – in srečni.

Američan Joel, lastnik dveh ‘resortov’ na otoku, si je finančni vložek 15 do 20 tisoč evrov v vsakega povrnil v nekaj mesecih, saj so cene pijače in bivanja kljub skromnim pogojem podobne evropskim; torej so vsaj trikrat višje kot na celini. Z osebjem, ki vodi njegovi počitniški naselji, ima zelo malo stroškov. Kuhinji vodita kamboški družini, ki sta poceni delovna sila, osebje za vodenje točilnih pultov oziroma restavracij pa vedno najde med zahodnimi popotniki, ki svoje bivanje v Aziji podaljšajo tako, da brezplačno preživijo nekaj tednov ali mesecev kot receptorji, natakarji ali vodiči. Zahodnjaki so v azijskih turističnih središčih sicer zelo iskana delovna sila, saj so s svojim poznavanjem zahodnega življenja bliže razumevanju želja gostov, ki prihajajo z vsega sveta.

Tu sem spet zapustil svojo hčer, ki mi občasno, ko na otoku ujame signal, pošlje sms: »Uživam! Delam za točilnim pultom na plaži in občasno pomagam pri učenju angleščine otrok v bližnji ribiški vasici. Ostajam še mesec dni!«

A vsem navdušujočim dogodivščinam po raznovrstnih svetovnih poteh navkljub pa smo si v naši družini enotni: ob vrnitvi iz širnega sveta, pri pogledu iz letala na naše ravnice in gore, nam v duši spet prijetno zaprede. Dom je pač najlepši kraj na svetu. V to si z veliko gotovostjo prepričan, ko imaš za seboj veliko kilometrov.

Vlado Kadunec

(Visited 93 times, 1 visits today)